Televizija ni požrla radia in Netflix ni požrl kina, se pa stvari vedno bolj diverzificirajo in specializirajo. Tako se bodo tudi naši poklici, morali se bodo prilagoditi specifični ciljni skupini. Od učiteljev in profesorjev lahko na primer pričakujemo veliko več osebnega, mentorskega pristopa – saj bodo tekste učenci, dijaki in študenti lahko prekopirali, a le pedagogi bodo lahko preverjali razumevanje in uporabo.
Drug primer, ki ga je že pred davnimi leti predlagal dr. Edward de Bono: 80 odstotkov zdravnikov bi se lahko osnov svojega dela naučilo v dveh letih – in delovalo v sodelovanju z računalnikom, ki je boljši pri diagnosticiranju bolezni, bi pa vsakič, ko pride k njim pacient s kakšno bolj neobičajno boleznijo, tega poslali k zdravniku, ki bi bil bolj študiran, raziskovalno in kreativno naravnan.
Je pa strah pred avtomatizacijo delovnih mest upravičen za vse, ki stagnirajo na delovnem mestu oziroma, kot tudi sama tu in tam srečam primere, čakajo na penzijo. Tisti, ki uporabljajo glavo za okras, ne za razmišljanje, bodo v resnih težavah. Tisti pa, ki znajo razmišljati in so spretni z rokami, so lahko kar mirni. Obrtniške ročne spretnosti bodo vse pomembnejše, vse kaže, da bo AI povozil študirane ljudi, bele ovratnike.
Katere kategorije delovnih mest bodo v bližnji prihodnosti relativno varne?Kot so napisali v odlični objavi na BBC, na splošno obstajajo tri kategorije delovnih mest, ki bodo v bližnji prihodnosti relativno varna. Prva so tista, ki so resnično ustvarjalna, kjer dejansko prihajate z novimi idejami in gradite nekaj novega, v znanosti, medicini, gradbeništvu, podjetništvu ... Druga so dela, kjer potrebuješ zelo globoko razumevanje ljudi: medicinski tehniki, poslovni svetovalci, preiskovalni novinarji, vzgojitelji. To so poklici, ki zahtevajo veliko spretnosti na področju medosebnih odnosov. Tretja pa so tista, ki zahtevajo sposobnost reševanja problemov v nepredvidljivih okoljih, veliko mobilnosti in ročne spretnosti. Na primer električarji, vodovodarji, varilci … Veliko procesov se bo avtomatiziralo, človekovo delo pa bo – upam – vse bolj osredotočeno na medosebne spretnosti in gradnjo odnosov.
Kako pomembno je biti ustvarjalen – danes, jutri?Nikoli bolj. Naši otroci bodo preživeli le, če si bodo sami ustvarili delovna mesta in projekte. Zagotovo lahko pričakujemo tekstopisce, ki bodo znali pisati primerne ukaze za chatGPT. Pa takšne, ki bodo vodili naročnike skozi razmišljanje, kaj pravzaprav hočejo, saj nam umetna inteligenca pomaga le, če točno vemo, kaj hočemo od nje. Če ji damo splošna vprašanja, dobimo od nje splošne odgovore. Torej potrebujemo ljudi, ki so vešči dela tako dela z AI kot z ljudmi, pri katerih bodo delovali kot posrednik.
Danes postaja nujno, da znamo razmišljati, pa ne mislim matematično logično in negativistično kritično, da znamo raziskovati, ne, kaj je bilo, ampak kaj bi lahko bilo, da znamo spraševati in sodelovati … Najpomembnejša veščina bo ustvarjalnost, in zatem sodelovanje – kajti v svetu velikanske količine informacij vsak od nas ve le malo, le skupaj pa vemo veliko. In lahko veliko ustvarimo. Pa ne samo na področju pisarniških služb.
Ali se lahko ustvarjalnosti naučimo? Vodite tudi poletne treninge možganov. Kaj se učite?Že od leta 2000 živim od tega, da ljudi učim in urim v ustvarjalnosti in drugih vidikih namernega razmišljanja. Naši možgani so namreč izjemno nekreativni in se izogibajo razmišljanju – kot se mišice izogibajo naprezanju – če ni nujno. Ker hranijo energijo. In kot športni trenerji pomagajo pri pridobivanju fizične kondicije, se jaz ukvarjam s pridobivanjem in ohranjanjem mentalne kondicije.
Letos me čakajo poletni treningi možganov, kjer bomo dvakrat tedensko po uro in pol reševali vaje. Delali bomo po knjigi Kako imeti ustvarjalne ideje, ki je pravkar prišla iz ponatisa. Knjiga bo za nas igrišče, vaja bo za nas žoga.
Lahko ponudite kak nasvet, čim bolj konkretno, kako trenirati možgane?Enako kot mišice: redno. Vsaj enkrat do dvakrat tedensko. Ena delavnica, hekaton, timbilding … niti približno ne zadostuje za reorganiziranje naših možganov. In raznoliko – kot v fitnesu enkrat krepimo eno skupino mišic, drugič drugo, tudi mi delamo včasih vaje za načrtovanje in snovanje, drugih za izbiranje in odločanje, tretjič za iskanje vrednosti in priložnosti, četrtič za raziskovanje in podobno. V vsakem primeru se zavestno trudimo, da gremo onkraj ustaljenega. Pomaga pa, da delamo notranje motivirani, torej da se pri tem zabavamo. Enako kot pri športu ali inštrumentu. In da lahko vidimo napredek in dosežke. Da je to, da ima nekdo ideje, bolj cenjeno kot to, da ima nekdo prav.