Avtokracija v Turčiji, ki jo pooseblja predsednik Recep Tayyip Erdogan s svojim predsedniškim sistemom, ni bila premagana. Turška opozicija je na zgodovinskih volitvah – tako pred 14 dnevi kot minulo nedeljo – doživela velik polom. Napovedovalo se je vse kaj drugega. Čeprav je Erdogan v kampanji obljubljal družbeni preporod z novo politično pomladjo, je malo verjetno, da se bo pod njegovim vodstvom to dejansko zgodilo. Turki so se množično odločili, da z voditeljem, ki ga poznajo že dve desetletji, vztrajajo še naprej, in to v najbolj bridkih ekonomskih časih v zadnjih dveh desetletjih. Pa bi lahko bili ti skupaj s počasno popotresno pomočjo dober povod, da se mu odpovedo. Vendar ne. Ljudje z nekdanjega družbenega roba, ki so pod Erdoganovo vladavino postali vidni in ekonomsko uspešni, mu niso odrekli podpore, čeprav gre tako njim kot tudi od njih precej revnejšim delom družbe finančno pošteno za nohte. Erdoganovi zimi napada na temeljne človekove svoboščine, ki jo že leta vse močneje občutijo v sekularnem delu turške družbe, pri alevitih, Kurdih, sindikatih, novinarskih združenjih, sodniških vrstah in na univerzah, ni videti konca. Trajati utegne vsaj še pet let.
Foto: Tomaž Skale
Kaj se je zgodilo? Dobra polovica volilnega telesa je tako na parlamentarnih kot predsedniških volitvah izbrala politično opcijo, s katero si druga polovica države ...