V Goriških brdih prihaja do menjave generacij. Vaši stari očetje so začeli pridelavo vina, očetje pa so njihovo zgodbo nadgradili, tako v tehnološkem kot marketinškem smislu, in Brda uvrstili na svetovni vinski zemljevid. Zdaj vaša generacija denimo vi, potem Jure in Jakob Simčič iz vinske hiše Edi Simčič, Lan Kristančič iz vinske hiše Movia, Leonardo Simčič iz vinske hiše Marjana Simčiča in Nejc Ščurek iz vinske hiše Ščurek počasi prevzema vodilno vlogo pri kreiranju nove vinske podobe v Brdih. Kako vidite prihod vaše generacije na sceno?

V Brdih nasploh veljamo za uspešen primer slovenskega kmetijstva, kar so nam priznavali že profesorji na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Brici zelo hitro predajo zemljo novi generaciji in to se zelo pozna pri uspešnosti teh kmetij. Prvi preskok se je zgodil z generacijo naših očetov, ki so lahko dokaj hitro začeli sami voditi razvoj vinarstva v Brdih, danes pa se že kažejo obrisi delovanja moje generacije, ki stopa na sceno. Naši očetje prepoznavajo to, kar so prepoznali že njihovi starši, torej da nam lahko zaupajo in da smo sposobni prevzeti njihovo vlogo. Po drugi strani smo Lan, Leonardo, Nejc, Jure in Jakob dobri prijatelji, skupaj smo odraščali in danes nekako skupaj gradimo vizijo razvoja kreiranja vin v Brdih.

In v katero smer bo šel razvoj vinarstva v Brdih?

Prav skozi proces izobraževanja in spoznavanja vinskih regij, ki so v svetovnem vrhu tako pri zakonodaji kot pri kreiranju vin, smo ugotovili, da imamo tudi mi možnost, da na tem področju lahko nekaj zgradimo. Začeli smo se še bolj poglabljati v delo v vinogradih in obujati doktrino, da se vino res naredi v vinogradu, in ne zgolj v kleti. Iščemo tiste najmanjše detajle, ki lahko doprinesejo k še večji kakovosti vin v Brdih.

Prav o teh detajlih se zadnja leta veliko govori. Vse več slovenskih vinskih hiš se odloča za to, da svoja vina podpisuje z imeni določenih vinogradov in leg. Gre za tako imenovana vina single vineyard, ki izvirajo iz točno določenega vinograda ali z izbrane lege.

V kratkem se obeta sprememba zakonodaje oziroma vinskega zakona, v katero smo aktivno vpleteni. Gradimo v smeri, da bi nadgradili zakonodajo, po kateri imamo glede na kakovost vina razdeljena v namizno, kakovostno, deželno in vrhunsko vino in ki je povzročala precej zmede, ker je prišlo do nerazlikovanja med kakovostnim in vrhunskim vinom. Ker pri nas posebne lege niso definirane, se je mnogo vinarjev odločilo, da bodo začeli pridelovati vina single vineyard, za katera so prepričani, da gre za vrhunska vina, ki po kvaliteti odstopajo od drugih. Ko smo soočeni s tujimi potrošniki, kupci uvozniki in distributerji, nastajajo težave, ker le-ti ne vedo, kaj je kakovostno in kaj vrhunsko vino. Zato razmišljamo o tem, da bi uvedli piramidni sistem, kot ga imajo v Burgundiji. Gre za sistem označevanja vin, ki je bil dodelan do potankosti leta 1855, v času cesarja Napoleona III. Po tem sistemu so najkakovostnejše lege označene z oznako grand cru in premier cru. Tudi pri nas bi radi klasificirali lege, kraje in regije ter na ta način iskali tiste najboljše. Nekaj takega smo pred mnogo leti sicer že imeli v zakonodaji, vendar v praksi ni nikdar zaživelo.

Štiri vinske hiše –​ Šuklje, Marof, Edi Simčič in Gross so ustanovile Združenje obdelovalcev absolutnih vinogradniških leg Slovenije: Slovenska velika lega​(SVL). Kot pravijo, želijo vzpostaviti nekakšen sistem označevanja leg.

To so zametki, ki so smiselni, in v tej smeri bi lahko šli. A zavedati se moramo dejstva, da imamo v Sloveniji okrog 15.000 hektarjev vinogradov in da se površina teh vinogradov iz leta v leto krči. V Burgundiji imajo na primer 27.000 hektarjev in od tega le 1,2 odstotka leg grand cru ter okrog 10 odstotkov leg premier cru. Zato je treba biti pazljiv pri novi klasifikaciji in vpeljevanju podobnega sistema, da ta zaradi prevelikega števila izvrstnih leg ne bo postal trivialen in banalen.

Kdo pa bo potemtakem določal te posebne vinograde ali lege?

Na to vprašanje še nimamo povsem točnega odgovora, ampak nedvomno imamo dovolj vrhunskih enologov in profesorjev na fakultetah, inštitutih ter drugih institucijah, ki bodo na koncu lahko presojali smiselnost posameznih leg in jih pomagali ovrednotiti. Tudi v tujini velja, da vinarji poleg vina prodajajo tudi zgodbe, ampak kredibilnost tem zgodbam na koncu vedno dajejo za to pristojne institucije.

V Kleti Brda ste na trg že poslali dve posebni vini s podpisom single vineyard merlot in rebulo motnik. Gre v teh dveh primerih za res tako posebna vina, ali tudi za nov marketinški pristop? Na podlagi česa ste ugotovili, da ti dve vini izstopata iz povprečja samo zaradi lege vinogradov?

Da ima grozdje z nekaterih leg lahko povsem drugačne lastnosti od grozdja istih sort, ki rastejo drugje, smo ugotovili na podlagi 30-letnih podatkov, ki smo jih zbirali. Imamo informacije o vseh 1500 vinogradih naših 400 vinogradnikov. Za vsako parcelo točno vemo, na kakšen način jo obdelujejo, kakšna je zemlja, kakšna je podlaga, koliko je padavin in kako so tla preskrbljena. Na podlagi tega smo spremljali kvaliteto grozdja in le-tega tudi selekcionirali ter ugotovili, iz katerih vinogradov prihaja najboljše grozdje za določene blagovne znamke vin. Pa naj gre za bolj sveže linije ali za tiste najbolj ekskluzivne, kot so vina de Baguer ali pa singe vineyard merlot in motnik. Od 1000 hektarjev, kolikor jih obdelujejo naši člani, je le 200 takih, ki so namenjeni za blagovne znamke naših premium vin. Znotraj teh pa smo določene lege še posebej selekcionirali in tako prišli do 19 vinogradov, ki imajo po našem prepričanju posebne karakteristike, pri čemer ne gre za to, da bi trdili, da je grozdje iz teh vinogradov boljše, ampak gre preprosto za to, da je drugačno in da kaže to drugačnost oziroma posebnost izpostaviti. Naša lega Lisičk je prav takšna. Ni spektakularna, ima pa nekaj, kar jo dela posebno. Zemlja je šibka in hkrati bogata z laporjem, vinogradi so na terasah, na strmem pobočju nad vasjo Neblo. Konec koncev pa smo za to dobili tudi potrditev. Vino motnik, ki ga podpisujemo z etiketo single vineyard, je prejelo zlato nagrado na Decanterjevem tekmovanju, merlot pa je bil na Decanterju lani izbran med 100 najboljših rdečih vin v Evropi.

Je po teh vinih tudi kaj povpraševanja? Konec koncev niso ravno poceni. Rebula motnik stane 48 evrov, merlot pa 75 evrov.

Merlot je razprodan in ljudje še vedno kličejo, ker bi ga radi kupili. Tudi po motniku je veliko povpraševanja; ko smo ga leta 2013 prvič dali na trg, je bila serija razprodana v dveh mesecih. Čeprav je bila cena takrat 35 evrov. Ampak to so vina, namenjena pivcem, ki si želijo nekaj posebnega.

Ali bi se glede na to, da so vina single vineyard postala moderna in cenjena, lahko zgodilo, da bo vsak vinar hotel izpostaviti neko svojo posebno lego in vina podpisovati z oznako single vineyard ali po burgundsko z grand cru oziroma premier cru?

Seveda moramo biti pri tem previdni. Če ne bomo postavili točno določenih pravil, bomo ta sistem razvrednotili. Za grajenje blagovne znamke sta potrebna ideja in nastop na tržišču, ne pa zakonodaja. Zakonodaja nobenemu vinarju ne bo pomagala do boljšega položaja na trgu. Pri nas množice teh vin nikakor ne more biti, ker so vse steklenice single vineyard oštevilčene in jih pridelamo zgolj toliko, koliko jih lahko dobimo iz posameznega vinograda. Merlota single vineyard smo denimo pridelali točno 1775 steklenic, in ker je bila količina omejena, je bila cena temu primerno višja.