Gradnja NEK se je začela decembra 1974. Takrat je bilo znano, kdaj in koliko radioaktivnih odpadkov bo nastajalo, kako jih začasno skladiščiti in nato trajno odložiti. Radioaktivni odpadki so se začeli kopičiti po poizkusni proizvodnji leta 1981 in po začetku rednega 40-letnega obratovanja januarja 1983.
Slovenija in Hrvaška nista enakovredna partnerja v NEK. Lastništvo in delitev proizvedene elektrike je res dogovorjeno 50:50, vendar ima le Slovenija kot jedrska država mednarodne obveze in morebitne finančne posledice. Hrvaška stran pogosto ovira naložbe v varnostne ukrepe, slovenska stran ji je, iz neznanih razlogov, popolnoma podrejena.
Dogovor, da bo na Hrvaškem zgrajena druga skupna jedrska elektrarna, so Hrvati enostransko preklicali. S tem so dokazali, da se obnašajo državotvorno, saj ne želijo imeti tveganih jedrskih objektov na svojem ozemlju.
NEK je dolžan začasno skladiščiti svoje radioaktivne materiale skladno s svetovnimi standardi. Za trajno končno odlaganje sta odgovorni Slovenija (Arao) in Hrvaška (Fond). NEK ob taki ureditvi ni odgovoren za odlaganje radioaktivnih odpadkov. Vendar bi moral prenehati ustvarjati radioaktivne odpadke (ustaviti jedrsko reakcijo) takoj, ko je ugotovil, da Arao in Fond ne bosta prevzeli jedrskih odpadkov, pa ni. Radioaktivni odpadki se kopičijo. Skladišče NSRAO je polno, zato radioaktivne odpadke skladiščijo v drugih stavbah, varnostno tveganje je povečano.
Hrvaška mora po meddržavni pogodbi BHRNEK prevzeti svojo polovico radioaktivnih odpadkov do januarja 2025 (ne do konca leta 2025), a se ves čas trudi, da jih podtakne Sloveniji kot kukavičje jajce. Obvezo bo izpolnila simbolično in prevzela le sedmino svojih NSRAO, večino bo brez sramu pustila v Sloveniji. Visokoradioaktivnih odpadkov VRAO sploh ne bo prevzela.
Izjava Lebegnerja, da je bil »ob tem leta 2015 s Slovenijo dosežen dogovor, da visokoradioaktivni odpadki in izrabljeno jedrsko gorivo ostanejo v Krškem« in da bo »po dogovoru s Slovenijo gorivo tam ostalo do leta 2107«, je novo kukavičje jajce.
Ni dogovora, da bodo hrvaški VRAO ostali v Sloveniji do leta 2107! Resolucija ReNPROIG23–32 dopušča le, da ostanejo hrvaški VRAO v Sloveniji do leta 2043: »Na podlagi veljavne meddržavne pogodbe in sklepov 10. seje meddržavne komisije iz julija 2015 lahko suho skladišče za skladiščenje slovenskega in hrvaškega dela IG deluje v okviru NEK na lokaciji NEK samo do konca podaljšane življenjske dobe NEK do leta 2043. Za skupno nadaljnje delovanje skladišča na lokaciji NEK je potreben dogovor med obema pogodbenicama.« Dogovora za skupno delovanje skladišča ni, besede Lebegnerja se razumejo kot nesramno izsiljevanje. Pred podaljšanjem obratovanja NEK mora biti določen nov rok, ne na škodo Slovenije, do katerega mora Hrvaška prevzeti vse svoje radioaktivne odpadke.
Podaljšanje obratovanja NEK je še v zraku. Nepredstavljivo je, da NEK, brez dovoljenja za podaljšanje, neovirano obratuje po preteku redne obratovalne dobe. Pridobljeno je le »Okoljevarstveno soglasje za podaljšanje obratovalne dobe NEK s 40 na 60 let«, vendar mora NEK še odpraviti množico pomanjkljivosti, ki jih zaradi tehničnih ali finančnih razlogov še ni bilo mogoče odpraviti. NEK je zastarela in dotrajana naprava, ki ne ustreza sodobnim potrebam in ni skladna z varnostnim standardom IAEA. Nestrpno čakamo na tretji redni varnostni pregled. Neverjetno, da jedrski znanstveniki, ki znajo cepiti atome, ne zmorejo pravočasno dokončati postopkov, potrebnih za varno delovanje jedrskih naprav.
Hrvati bodo prepozno in zgolj simbolno izpolnili svojo obvezo ter še naprej ovirali varno delovanje jedrskega objekta v Sloveniji. Ni razlogov za jedrski optimizem.
Matjaž Valenčič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije-ZEG, Portorož