Kaj je skupnega filmom Pink Panter, Samo za tvoje oči in Plezalec, ki so jih posneli v letih 1963, 1981 in 1993? Komedijo, akcijo in triler so snemali na isti lokaciji, in sicer v Cortini d'Ampezzo. To italijansko mesto pa je precej bolj kot po filmih znano po smučiščih, na katera pogosto zavijejo tudi Slovenci. Je mogoče, da so razvojniki pri Lotusu idejo za ime avtomobila dobili prav pri smučarskem središču in med snemanjem točno določenega filma? Zdi se namreč neverjetno naključje, da je cortina na ceste zapeljala istega leta, kot so v kinematografih začeli vrteti Pink Panterja. Ne glede na to, ali je šlo za naključje ali pa dobro premišljeno potezo, je bila cortina športna limuzina, ki so jo proizvajali v sodelovanju s Fordom, v dveh generacijah pa je med letoma 1963 in 1970 našla 7399 kupcev.
Zgodba o cortini se sicer začenja v letu 1961, ko je Colin Chapman razmišljal o razvoju lastnega motorja, saj so bili motorji, ki so bili na trgu, preprosto predragi. Imel je srečo, da je srečal inženirja Harryja Mundyja, ki je imel z razvojem motorjev bogate izkušnje. Odločil se je za 1,5-litrsko različico, ki jo je na dirkališču Nürburgring kot prvi v lotusu 23 testiral sloviti Jim Clark. Skoraj vzporedno je potekal razvoj type 28, ki je bil bolj znan kot lotus cortina. Ford je dobavljal ohišje avtomobila ter skrbel za marketing in prodajo, pri Lotusu pa so skrbeli za tehnično plat. Motor je imel moč 105 konjev (78 kW), kar mu je zagotavljalo dobre zmogljivosti; maksimalna hitrost je bila 171 kilometrov na uro, pospešek do stotice pa 9,7 sekunde.
Za mnoge entuziaste avto z veliko začetnico
Cortina z dolžinsko mero 4,27 metra je bila priljubljena (njena cena je bila sprva 1100, leto kasneje pa 992 funtov), odzivi pa so bili pozitivni. Za mnoge entuziaste je to bil avto z veliko začetnico, novinarji pa so v The Motor zapisali, da »spominja na grabežljivega volka v rahlo ovčji obleki«. Kljub temu je imel Ford težavo, kako cortino predstaviti potencialnim kupcem, saj njenega poslanstva niso najbolje razumeli. Ker je bil avto razvit na hitro, je bil vse prej kot popoln. Nekaterim motorjem je tako zmanjkovalo moči, prestavna razmerja so si bila preblizu, težave so bile tudi z diferencialom, ki se je umikal iz ohišja. Z letom 1966 in drugo generacijo je prišlo do kar nekaj sprememb, je pa zanimivo, da so ljudje vse pozitivno pripisovali znamki Lotus, vse negativno pa Fordu. Slednji je bil zaskrbljen, ker so bili lotusi nezanesljivi, kar so z drugo generacijo želeli popraviti. Ta se je od prve razlikovala že na prvi pogled, saj so uvedli širšo izbiro barv zunanjosti, prav tako ni bilo več zelene črte, ki se je razprostirala vzdolž karoserije na obeh straneh. Prednja rešetka je bila obarvana črno, jeklena platišča so bila 13-palčna, motor je imel 110 konjev (81 kW), posoda za gorivo je bila prostornejša.
Da bi cortino lahko homologirali za dirkanje v skupini 2 turnih avtomobilov, so jih morali že v prvem letu izdelati vsaj 1000, homologacijo pa so dobili septembra 1963. Že na prvi dirki sta avta končala na tretjem in četrtem mestu. Leto kasneje so sledile zmage. Jim Clark je bil nepremagljiv na Otoku, Jackie Stewart in Mike Beckwith onkraj Luže, zmage so se vrstile tudi na dirkah v Avstriji, na Švedskem, Novi Zelandiji in Južnoafriški republiki. O nezanesljivosti se več ni govorilo. So pa z letom 1966 predstavili kar 180-konjski motor (130 kW), s katerim so zabeležili osem zmag, največ Jim Clark, najvišja uradno izmerjena hitrost avtomobila pa je bila 237 kilometrov na uro pri 9500 vrtljajih. Cortina je bila uspešna tudi v svetu relija, je pa res, da je bila ves čas v senci uspešnega forda escorta. Leta 1966 so dobili homologacijo za skupino 1, na slovitem reliju Monte Carlo pa je Roger Clark zasedel četrto mesto. Prva zmaga je sledila na reliju Acropolis, ko je bil najhitrejši Bengt Söderström.
Na trgu je ogromno ponaredkov cortine
Ker je bilo veliko cortin del dirk, številne so bile ponesrečene in pokvarjene, prav tako je na trgu ogromno replik, je treba biti pri nakupu previden. Znane so težave s puščanjem olja, zato je treba raven olja ves čas preverjati, podobno kot tudi sam menjalnik, ki so ga za časa proizvodnje posodobili trikrat, v številnih cortinah pa ni originalen. Tudi notranjost je doživela številne posodobitve prednjih sedežev, volanskega obroča, armaturne plošče in osrednje konzole. Dobro ohranjene imajo seveda vse dele originalne, temu primerna pa je tudi visoka cena. Restavrirane prve generacije je moč dobiti za 25.000 funtov, za odlično ohranjeno pa se lahko cena dvigne vse do 75.000 funtov. Lastnik cortine je tudi Will Payton, ki pravi: »Prva generacija se mi je vedno zdela lepša, ko sem jo kupil v 80. letih, pa sem jo do potankosti restavriral. Z nakupi sem nadaljeval, tako da imam v lasti že pet cortin, med njimi je tudi ena, ki jo je imel Jim Clark, pohvalim pa se lahko tudi s prototipom, ki pa ga Ford zaradi visoke cene nikoli ni serijsko proizvajal. Se je pa trebazavedati, da je na trgu ogromno ponaredkov.«
