#kritika Pravljica o svobodi

Kustosinji Alenka Gregorič in Mateja Podlesnik sta imeli zelo širok pogled pri izbiri del za razstavo. Kriterij za izbiro je bil le ta, da so dela kritični pogled na sodobno družbo. Pri tem sta izbirali predvsem med slikarskimi deli, nekaj je risb in kipov ter ena instalacija. Slogovno je prisotnem širok nabor del znotraj figuralike, torej realističnega prikaza figur v sodobnosti, ki se v njuni izbiri pne od poznih šestdesetih leta do danes. Izbor del je obsegal več kriterijev, med njimi je bil tudi ta – potrjevanje kanona prepoznavnih figuralnih slikarjev, ki sta jim dodali nekaj »novih«. Ta nabor se pne od ustoličene generacije, ki je ustvarjala še v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih: Zoran Mušič Marko Šuštaršič, Štefan Planinc, Janez Bernik, Marij Pregelj in Gabriel Stupica. Tem sta kustosinji dodali že precej znane Lojze Logar, Franc Mesarič, Milena Usenik ter Dragica Čadež, ne smejo umanjkati Živko Marušič, Marko Jakše in Zdenko Huzjan, po novem so se tam znašli še Franc Peršin, Milan Erič, Marjan Skumavc, Erik Lovko, Berko in Maksim Sedej ml. Potem sta k »zvezdam« srednje generacije Uroš Weinberger, Miha Štrukelj, Mirko Bratuša, Sašo Vrabič, zlagoma prebijajo tudi Tina Dobrajc, Ana Sluga, Matej Čepin, Matej Stupica, Maruša Šušteršič, Miha Perne in Staš Kleindienst. Mladih pa ni, verjetno zato, ker se še niso potrdili v tujini…