Skoraj. Mobilnost postaja vse bolj fiktivna, če malo pretiravam. Seveda vidimo rešitev tam, kjer smo jo videvali vse doslej. Razširiti ceste, zgraditi nove. In s tem rešimo problem za nekaj časa. Vsakič za manj časa. Dobro, prostora za ceste imamo še precej, a vprašanje je seveda, kaj s tem povzročamo. Razmislite: po eni strani vemo, kaj s prometom povzročamo, dobro vemo, da je to slabo, da nas vleče v prepad, ne odločamo pa se za rešitve, ki bi zmanjšale njegov obseg. Nove in širše ceste so le kratkotrajna rešitev, ki pa nam poslabšuje preostale življenjske pogoje. Namesto hitre železnice gradimo avtocesto za tretjo prometno os. Ne vlagamo dovolj v posodobitev železnic, naš javni promet ljudi ne nagovarja, naj opustijo individualni prevoz in raje uporabijo javnega. Marsikdo nima druge izbire kot svoj avto. Marsikdo pa izbiro ima, a se raje vozi sam. Ker si še vedno frajer, če se pripelješ z avtom, po možnosti z dobrim. Ko boš postal frajer, ko se boš nekam pripeljal z vlakom, in ko bomo začeli postrani gledati ljudi, ki se bodo še vedno sami vozili z avtomobili, se bodo stvari precej spremenile in najbrž ne bomo imeli težav s čezmerno zasedenostjo naših cest.
Pa ne gre samo za potniški promet. Na avtocestah je en vozni pas običajno rezerviran le za tovornjake. Kdo ve, kaj vse prevažajo! Seveda zaradi naših potreb oziroma »potreb«. Dandanes tovarne skorajda nimajo več skladišč. Skladišča so strošek, ceneje je sproti dostavljati material, potreben za proizvodnjo. Tudi zato se je tovorni promet zelo zgostil. Ampak če bi bila v ceno transporta všteta tudi okoljska škoda, bi se najbrž cenovna razmerja precej spremenila. A kdo jo bo ocenil? Kajti te škode ne plačujemo samo ljudje, ampak marsikdaj tudi druga bitja. Česar pa mi, seveda, ne čutimo. In če česa ne vidiš, ne čutiš, če ti tega ni treba plačati, potem tega problema pač ni. Vsaj za večino je tako. Če hočemo omejiti promet, bomo morali precej spremeniti delovanje naše družbe, samo prepovedati prometa pač ne moremo. Ker smo preveč odvisni od njega.
