Vlada je leto 2023 razglasila za slovensko leto duševnega zdravja. Le duševno zdrav posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela ter prispeva v svojo skupnost. »Ukvarjanje z duševnim zdravjem zaposlenih je zato del trajnostnega HR,« meni Maša Androjna, prejemnica nagrade kadrovski up leta, namenjene najboljšim znanstvenoraziskovalnim delom s tega področja. Eno najpomembnejših okolij, ki vpliva na duševno zdravje in duševne težave, je namreč ravno delovno mesto. To je lahko varovalni dejavnik, kadar je vir dobrih odnosov in priložnosti za razvoj ter daje občutek avtonomije. Maša Androjna, ki je izvedla raziskavo med kadrovskimi strokovnjaki, pa opozarja, da je delovno mesto tudi »druga stran kovanca«, torej je tudi dejavnik tveganja, kot so denimo previsoke obremenitve, napeti odnosi in stigma.
Stigma ustvarja prepreke
Zaposleni z duševnimi težavami o svojih težavah na delovnem mestu zaradi stigme redkeje poročajo in redkeje tudi poiščejo pomoč, na delovnem mestu so manj zadovoljni in manj produktivni, kar posledično povečuje stroške in znižuje dobičkonosnost delovnih organizacij. V svojem delu Androjnova poroča, da bi zaposlene skrbelo negativno mnenje njihovih nadrejenih, če bi poiskali strokovno pomoč na področju duševnega zdravja.
Vpliv duševnih težav prisoten tudi med zaposlovanjem
Iskalci zaposlitve, ki se soočajo z duševnimi težavami, so pogosteje izključeni s trga dela, zato bi morali več pozornosti posvetiti ravno spreminjanju prepričanj vodilnih in kulturi znotraj delovnih organizacij. Ta namreč pogosto vzdržuje prepričanje, da so posamezniki z duševnimi težavami nezmožni opravljati delo in da so ovirani. Kar 51,4 odstotka aktivnih iskalcev zaposlitve poroča, da pri potencialnem delodajalcu niso dobili priložnosti zaradi svojih težav v duševnem zdravju, 10,8 odstotka pa jih poroča, da so pričakovali stigmo in diskriminacijo, zato v svoje predstavitve niso vključili informacije glede duševnih težav. Prav tako se soočajo s precej več ovirami, ki jim dostop do trga dela tudi onemogočajo. »To so na primer stopnja izobrazbe, dostop do ustreznih poklicnih in kliničnih storitev, diskriminacija, različne družbene politike, nižji prihodek, zdravstvena zakonodaja in nezadostni delovni programi, ki bi nagovarjali predvsem motivacijski vidik dela,« navaja Androjnova, ki deluje kot psihologinja v podjetju Profil.
Psihološko varno delovno okolje
Okolje, ki pozitivno pripomore k duševnemu zdravju na delovnem mestu, pogosto vključuje tri glavne komponente, to so jasna vizija, pravni mehanizmi in načrt aktivnosti ter njihova izvedba. Dobre prakse tako zajemajo tri stopnje dejavnosti. Prvič, promocijske, to pomeni poudarjanje pozitivnega, krepitev močnih področij posameznika; drugič, preventivne aktivnosti, ki zajemajo oblikovanje delovnega procesa zaposlenega z zmanjševanjem dejavnikov tveganja in krepitvijo zaščitnih dejavnikov; tretjič, kurativne aktivnosti, ki vključujejo pomoč posameznikom z duševnimi težavami s pomočjo svetovanja, zdravljenja in napotitve v obravnavo k zunanjim izvajalcem. Sem sodijo recimo brezplačna psihosocialna pomoč zunanjega strokovnjaka, enoletni dopust (»sabbatical«), pogostejši pregledi pri specialistih, pa tudi izobraževanje vodilnih kadrov, ki morajo biti na tem področju »pismeni«. Duševno zdravje je namreč premalo zastopano v okviru promocije zdravja na delovnem mestu in v zakonodaji nasploh. Slednja je v Sloveniji pomanjkljiva in premalo specifična. Smernice ministrstva za zdravje vključujejo zelo grobe aktivnosti, ki pogosto niso neposredno uporabljive. Smernice so glede na stanje družbe po sedmih letih tudi potrebne prenove.
