Že gole številke so grozljive. Dvajseta etapa bo dolga 18,6 kilometra, samo v zadnjih 7,5 kilometra pa se s povprečnim naklonom 12,1 odstotka vzpne za skoraj 900 metrov. Za primerjavo: bližnji Vršič, strah in trepet slovenskih rekreativcev, je kakšne tri kilometre daljši, vendar je višinska razlika sto metrov manjša. A prave razsežnosti vzpona na Višarje se razkrijejo šele na terenu.
Cestni čudež na Višarjah
Cestno kolesarstvo je pripovedništvu prijazen šport, zlasti to velja za tritedenske dirke. Že mesece pred uradno predstavitvijo se je šušljalo o gorskem kronometru po brutalno strmi cesti na vrh skoraj neznanega smučišča. Slovenci Višarje dobro poznamo, vendarle je bila cerkev Višarske Matere Božje nekoč najpomembnejša romarska točka v teh koncih, ampak dosti dlje od tega konca Alp zgodba o njih ni segla. Do letos, ko se je ime Višarje ali Monte Santo di Lussari verjetno izgovorilo večkrat kot prej v celotni zgodovini, dolgi vsaj kakšnih 500 let, odkar so na vrhu postavili svetišče.
Kljub temu so dan pred 20. etapo Gira vsaj s kolesarskega vidika Višarje še vedno skrivnost. V športu, kjer štejeta vsak gram in vat, taktiko pa se načrtuje do zadnje podrobnosti, prihaja peloton na neznan teren. A Giro ne bo prva kolesarska dirka na Višarje. Zadnja leta je tu potekal gorskokolesarski vzpon. Sam sem ga prevozil pred kakšnimi dvajsetimi leti na peklensko težki dirki regionalnega gorskokolesarskega pokalnega tekmovanja Alpe-Adria. Tudi zato mi ob predstavitvi trase oktobra lani ni bilo jasno, kako bodo tam izvedli cestni kronometer. Sakralni čudeži so se na Višarjah že dogajali, zato je tam cerkev. Italijani pa so mojstri gradnje cest in tako so praktično čez noč izvedli še en čudež. Slabo makadamsko cesto so v celoti betonirali, na takšni strmini in v tako ostrih ovinkih drugače pač ne gre.
Zahtevam, bojda nekaterih kolesarskih ekip, da bi celotno etapo prestavili drugam, na kakšen primernejši klanec, seveda niso prisluhnili. Dirka se je že začela, dela na Višarjah so bila v teku. Prepade so zaščitili z mrežami. Omejili so število gledalcev ob progi, vozovnice za gondolo si je lahko zagotovilo le 3000 srečnežev. Ogled ob trasi bo na vzponu možen zgolj nekaj sto metrov na začetku in v zadnjih 3,5 kilometra, najtežji odsek pa bo zaprt.
Zaradi cestnih del do zadnjega trenutka so tako le redki videli vzpon v obliki, kakršna bo predstavljena v soboto. Med njimi ni tistih, ki bodo jutri odločali, čigavo ime se bo pridružilo seznamu nekdanjih zmagovalcev na znamenitem pokalu Trofeo Senza Fine.
Peklenski vzpon v romarsko središče
Statistični podatki včasih tudi v kolesarstvu več skrijejo kot povedo. Že po številkah je jasno, da vzpon ni sprehod na piknik. Toda enajst kilometrov ravnine od štarta v Trbižu ter skozi Žabnico in Ovčjo vas do mostu čez Zajzero, kjer se klanec začne, je za rekreativnega kolesarja prav prijetnih. Ravnina? Že osemsto metrov po štartu na Glavnem trgu v Trbižu se na kolesarsko stezo Alpe-Adria zavije skozi dva strma zavoja. Kolesarski števec je tam pokazal 17 odstotkov, a to je kratka preizkušnja. Kolesarska steza, ki sledi trasi nekdanje železnice, se potem v petih kilometrih vzpne za dobrih 60 metrov. Res se potem spušča, ampak ko zavijemo desno, na cesto proti Ovčji vasi, gre spet zlagoma navzgor. Tudi po ozkih uličicah skozi vas.
Malo pred desetim kilometrom bodo lahko kolesarji na za to določeni coni kolesa za vožnjo na čas menjali z običajnimi cestnimi, olajšanimi za vse, kar ni nujno za tisto, kar jih čaka. In nekatere čaka najtežja preizkušnja v njihovem težkem kolesarskem življenju, o tem sem prepričan. Betonska podlaga, ko zavijemo z glavne ceste levo, je tisti dejavnik, ki še nekoliko oteži klanec. A gre sprva zlagoma, sledi pa kratek spust z zavojem na most čez Zajzero. Od tam gre še nekaj deset metrov skoraj po ravnem, potem pa ni več romantike.
Najtežjih je prvih pet kilometrov, kjer naklon ni manjši od 13 odstotkov, a števec pogosto kaže daljši čas tudi 17 odstotkov in več, vse do 22 odstotkov na najstrmejšem odseku. Betonska podlaga je sicer dobra, a seveda počasnejša kot asfalt. Večja neprijetnost so odtočni kanali. Sicer so jih prekrili, a vseeno kvarijo ritem, ki že tako ali tako ne more biti poskočen. Za glavo pa je najhujša preizkušnja dejstvo, da je povsod okoli gozd. Ni razgledov, da bi se lahko z minimalnim zadovoljstvom ozrl na že opravljeno pot. Vidiš samo dva metra širok siv trak, ki je na trenutke videti kot stena.
Pred zadnjim vzponom padec v luknjo
Po petih kilometrih tako brutalnega vzpenjanja se za kakšen kilometer teren umiri, kar je ugodno za tiste, ki se ne štopajo. Za fante, ki se gredo šport zares, na tem kilometer dolgem odseku z naklonom okoli štiri odstotke ni počitka. Dirko lahko izgubijo tudi tam, a ob tem morajo paziti, da jih ne ponese, saj sledi strmina na sedlo Prašnik, ki je že na nadmorski višini dobrih 1700 metrov, in še ena 22-odstotna rampa.
Tik pod vrhom sicer postane skoraj prijetno. Kdor se ima čas ozreti nazaj, bo videl nekaj sveta, ampak naravnost je pred njim zid in nekaj spusta v levi zavoj. Bolje bo, ko bodo tam ograde, na ogledu pa je bilo tako, kot bi šel v neznano. Ko se teren tik pred ciljem odpre, pa padeš tako rekoč v luknjo. To je lahko pravo malo presenečenje, na katerega pa bodo kolesarji zagotovo opozorjeni. Spust je kratek, a v le sto ali dvesto metrih dosežeš hitrost 60 kilometrov na uro in več. Prehitro si dol, da bi si lahko odpočil, pred teboj pa šikana, ki lahko vzame nekaj sekund tistemu, ki ne bo zvozil idealne linije. Tudi najbolj korajžni in najnatančnejši pa v zadnjih sto metrov vzpona do cilja ne bodo prinesli prav dosti hitrosti. Na vrhu bomo videli veliko izmučenih obrazov. Tako pač je na gorskih kronometrih takšnega tipa: v cilj nihče ne pride prav lep.
Nič ne more preprečiti spektakla
Pred dirko smo lahko kritični do tega, da je po svoje kronometer na Višarje ekskluzivni dogodek. Zaradi logističnih izzivov so tisoči ljubiteljev kolesarstva prikrajšani za ogled ključne etape v živo, meter ali dva od najboljših kolesarjev na svetu. A je videti, da to ne moti nikogar. Giro gradi prepoznavnost na dramaturgiji počasi razvijajoče se dirke, ki se zadnji teden sprevrže v kolesarski pokol. Dobro jim gre. Naj se danes zgodi karkoli, jutri nihče ne bo imel dovolj visoke prednosti, da bi bil lahko prepričan o zmagi.
Pred tremi leti na precej lažjem gorskem kronometru na La Planche des Belles Filles (Planota lepih deklet) Primožu Rogliču ni zadostovala niti minuta prednosti v skupnem seštevku. Za zmagovalcem Tadejem Pogačarjem je v slabi uri dirkanja zaostal skoraj dve minuti. Kdor bo imel slabe noge jutri v Trbižu, lahko na Višarje izgubi še veliko, veliko več časa. Pred nami in tako rekoč pri nas se torej obeta eden največjih spektaklov v tem športu. In kar je najbolje: vsak firbec z nekaj ljubezni do tega športa lahko še sam preizkusi to cesto. Na vrhu mu ne bo žal.
