Ta francoska policijska proceduralka se začne s pretresljivim, šokantnim, okrutnim femicidom. Enaindvajsetletno žensko, ki se je maloprej poslovila z večernega druženja s prijateljicami, na poti domov obstopi zamaskiranec. Pokliče jo po imenu, polije z alkoholom in zažge živo, tako da nazadnje obleži ob košarkarskem igrišču. Na kraj zločina, v manjše naselje v vzhodni francoski regiji, naslednji dan pridejo policisti iz bližnjega Grenobla. A če se je film začel pretresljivo, srhljivo, tragično, se nadaljuje s počasnim, natančnim, sistematičnim policijskim delom. Forenziki fotografirajo truplo, razvrščajo dokaze v vrečke, kriminalisti hodijo od vrat do vrat, pobirajo izjave, iščejo priče in si zapisujejo malenkosti.
Starši pravijo, da je bila inteligentna in vesela punca, njena najboljša prijateljica, da je bila prijazna in da se je z vsemi razumela. A nato pridejo na vrsto njeni bivši partnerji. Eden zanika, da bi jo poznal dobro, saj da je z njo imel zgolj aferico. Da bi bilo fino, če bi se dalo kako zmeniti, da tega ne bi izvedela njegova punca, pristavi mimogrede. Drugi pravi, da sta bila prijatelja za seks, in se začne smejati, ko mu policista povesta, kako je umrla. Tretji, razočaran zaradi njunega odnosa, je pred dogodkom napisal pesem o tem, da bi jo najraje zažgal, četrti, že obsojen zaradi nasilja nad bivšo partnerico, pa detektivom razlaga, da je imela rada grob seks. Sami romantiki, skratka. A če se po eni strani za vse te njene bivše zdi, da bi lahko bili storilci, po drugi strani detektivi nikakor ne morejo pokazati s prstom na enega samega.
Primera enostavno ne morejo rešiti, pa naj se še tako trudijo. In zato jih gledamo, kako sicer delajo nadure, a se obenem vrtijo v krogu. Serijsko tipkajo policijska poročila, poslušajo telefonske pogovore, zaslišujejo osumljence, čakajo v zasedi, nastavljajo kamere. Vztrajni in neumorni so. A zaman. Toda poanta filma je ravno v tem. Da bo primer ostal nerešen, namreč vemo že iz uvodne špice, v kateri beremo, da francoska policija letno obravnava 800 umorov in da pri skoraj petini nikoli ne ujamejo storilca. »Ta film je o enem teh primerov,« smo opozorjeni. Francoski režiser nemškega rodu Dominik Moll glede tega pravi, da je v nerešenih primerih nekaj edinstvenega, privlačnega, magnetičnega in da nepoznavanje resnice pomaga zastavljati globlja, zanimivejša vprašanja.
Ko boste gledali Dvanajstega ponoči, se boste lahko le strinjali. V tej minimalistični, niansirani, kontemplativni, počasni, lenobni, a nikoli dolgočasni detektivki je namreč primer zažganega dekleta, ki se pred našimi očmi z vsakim novim osumljencem in vsakim novim korakom vse bolj zapleta, le kulisa za globlje razmisleke. Tako kot so bili Spomini na umore (2004) na površju lov na serijskega morilca, pod površjem pa spomini na krvavo zgodovino Južne Koreje, je tudi Dvanajstega ponoči na površju lov na zažigalca, pod površjem pa vpogled v intimnopartnerske odnose, medspolno nasilje in naravo dela policije, se pravi širši presek družbe, v kateri se vse skupaj dogaja in v kateri je takšen brutalen zločin nekaj vsakdanjega. »Nekaj je resno narobe v odnosu med moškimi in ženskami,« slišimo v finišu.