Si predstavljate, da vas je v vozilu strah, ne glede na to, kje sedite? Profesor psihologije na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani dr. Marko Polič pojasnjuje, da je amaksofobija, tudi vehofobija oziroma strah pred vožnjo z nekim prometnim sredstvom, najbolj pogosta in znana pri letalskih poletih, se pa pojavlja tudi pri vožnji z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi. Takšen strah se po nekaterih statistikah lahko razvije med 25 ali 33 odstotki udeležencev v trku. Lahko tudi več. Vzrok pa je lahko tudi udeležba družinskega člana v nesreči. Strahu se lahko naučimo tudi iz okolja.
Psihologinja dr. Mateja Markl, sicer vodja sektorja za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pri Agenciji za varnost v prometu (AVP), opozarja, da je strah do neke mere povsem normalen in da smo vsi včasih malo anksiozni: »Denimo ob razgovoru za novo službo, ker ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Določene anksioznosti nam lahko povzroča tudi vožnja v neznano. Vsi to čutimo in se na to pripravimo. Pogledamo plan mesta, izberemo pot, izberemo kdaj bo najmanj gneče in si z vsem tem zmanjšamo zahtevnost. Večina ljudi gre čez to in nima resnejših težav. Pri nekaterih pa se zaradi negativnih izkušenj ali travmatičnih dogodkov pojavi strah. O resnejših težavah govorimo, ko začne posameznik svoje delovanje prilagajati. Ne vozi več v večje mesto, skozi tunele, čez mostove...«
Pri vozniku in sopotniku je izvor strahu podoben
Pri pojavu takšnega strahu ali anksioznosti so v ozadju vedno prisotne tri stvari, pojasnjuje Marklova. »Prvo gre za zaznavanje situacije kot zelo nevarne oziroma da prinese katastrofične posledice – da bom umrl, da bom zgorel, da se ne bom mogel rešiti... Izrazit je torej negativni izplen in nevarnost katastrofe. Drugi element je zaznavanje situacije kot izjemno zahtevne. Tretji element pa je, da je nevarnost tako zahtevna, da je jaz nisem sposoben obvladati.« V Sloveniji raziskav, kako pogost je pojav strahu pred vožnjo z ali v avtomobilu, ni. »Tuje raziskave kažejo, da se skozi življenje s težavami pri vožnji avtomobila oziroma med samo vožnjo srečuje okoli 20 do 30 odstotkov oseb. Nekje med 10 in 15 odstotkov oseb naj bi imelo tudi resnejše težave, ki že do neke mere ovirajo njihovo delovanje,« pojasni Marklova.
Pri vozniku in sopotniku je izvor strahu zelo podoben. V ozadju so torej negativne izkušnje. Razlika med voznikom in sopotnikom je predvsem v tem, da voznik zase čuti, da ima nadzor nad dogajanjem. To je lahko olajševalna okoliščina. Sploh če zaupa v svoje sposobnosti. Hkrati pa je lahko negativna okoliščina, ker prevzema odgovornost za morebitno nesrečo. Pri sopotniku pa gre za vprašanje zaupanje v voznika. »Velikokrat sopotniki nimajo težav, ko vozi oče ali partner, imajo pa težave s sodelavcem ali kom drugim, kjer je čisto osnovno medčloveško zaupanje manjše ali pa ocenjujejo, da je vedenje posameznika preveč tvegano. Pogosto se pri poklicnih voznikih zgodi, da se raje peljejo z avtobusom kot z nekom drugim, ker bolj zaupajo poklicnemu vozniku.«
Strah sopotnika pa vpliva tudi na voznika. Če je sopotnik preobčutljiv, če med vožnjo nenadoma reče »pazi«, celo zakriči... poveča občutljivost na nevarnost tudi pri vozniku. Voznik postane preveč osredotočen na dejavnike tveganja, s tem pa zmanjša pozornost na pomembne dražljaje oziroma ima moteno koncentracijo. Ob prestrašenem sopotniku obstaja tudi veliko večja verjetnost, da se bo voznik napačno odzval na strah. Določenim situacijam se lahko izogiba oziroma vozi s pretirano previdnostjo, zaradi česar potem morda pride do naleta od zadaj. »Že zato, ker pri nečem pretirava in napačno predvideva, kaj se bo v dani situaciji zgodilo, lahko pride do povečanega tveganja nesreče.« Na daljši rok se lahko zaradi reakcij sopotnika tudi krha medsebojni odnos med voznikom in sopotnikom. V vozniku se lahko pojavi občutek, da mu sopotnik ne zaupa. »Sopotnik tega ne počne nalašč,« medtem opozori Marklova. »To tudi težko nadzoruje. Sploh, ko zazna tveganje, ki poveča njegovo tesnobo.«
Tema pogovora je lahko zelo čustvena
Če gre za sopotnika, ki ima strah, je pomembno, da se tega zavedata oba in o tem odkrito spregovorita. Pomembno je tudi, da ta odkriti pogovor ne poteka med vožnjo, saj je tema pogovora lahko zelo čustvena. Če se o tem odkrito pogovorita, lahko nato tudi oba nekoliko prilagodita svoje obnašanje. Je pa pomembno še enkrat izpostaviti, da sopotnik svoje reakcije med vožnjo ne more nadzirati. Lahko pa uporablja sprostitvene tehnike, kot so priprava na vožnjo vnaprej. Poslušanje mirne glasbe med vožnjo. Ohranjanje pozitivnih misli oziroma preusmerjanje misli od katastrofičnih.
Če voznik ve za sopotnikove težave, naj ohrani mirno kri. Lahko pa mu morda dviguje zaupanje tako, da mu razlaga, kaj namerava storiti. »Vsem se je že zgodilo, da nas je presenetilo, ko je šel voznik nenadno v prehitevanje. Če tega nismo pričakovali, smo to zaznali kot bolj nevarno. Če to predvidevamo, če nam voznik pove, da bo sedaj šel v prehitevanje tovornjaka, se lažje pripravimo, se bolj osredotočimo na to in tudi lažje »preživimo«. Dobro je, če voznik izraža potrpežljivost, razume strah sopotnika in ga ne obsoja. Lahko tudi prilagodi svoj stil vožnje, zlasti če gre za bolj agresivnega voznika. Seveda do mere, ko tudi sam voznik čuti, da obvladuje situacijo,« predlaga Marklova.
»Ker so fobije naučene, pa se jih da tudi odučiti. Praviloma z ustrezno strokovno pomočjo, kot sta vedenjska terapija in desenzitizacija,« pojasnjuje Polič. Marklova dodaja: »Ključno je, da se situacijam izpostavljamo. S tem pridobivamo občutek, da niso nujno katastrofične, da niso tako nevarne in zahtevne, kot jih ocenjujemo, in da pridobimo pozitivne izkušnje ter občutek, da jih lahko obvladamo. Je pa seveda smiselno, da se to počne postopoma.«
Če gre za resnejše težave, ki bolj celovito vplivajo na naše življenje in trajajo od tri do šest mesecev, je pomembno, da poiščemo tudi strokovno pomoč. »Da se pomagati,« zagotavlja Marklova. »Med najbolj uspešnimi je vedenjsko-kognitivna terapija in iz nje izhajajoči pristopi. V zadnjem obdobju tudi virtualnost, kjer se lahko na varen način soočamo s strahovi.« Obstajajo tudi različna zdravila oziroma pomirjevala. Nekatera so trigoniki in so prepovedana med vožnjo. Glede teh Marklova opozori: »Pomirjevala ne rešujejo naše težave, ampak jo le vzdržujejo na dolgi rok. Lahko so dodatna vrednost za splošno zmanjšanje tesnobe, ki se lahko izkaže tudi v prometu. Niso pa za uporabo preden sedemo za volan. Nikakor, nikoli!«