Film se tako odpre z zaprtim oddelkom psihiatrične bolnišnice za adolescente, kjer Mona Lisa nad pedikerko prvič demonstrira svoje nadnaravne moči, ko svoj pogled zažre v telo ženske, ki besni čez kapitalizem, a jezo namesto v sam vrh razredne hierarhije usmerja v njen najšibkejši člen. Širokokotna kamera za trenutek zavibrira, ko Mona nad tujim telesom prevzame popoln nadzor in se osvobodi prostora, ki jo je zadnjih dvanajst let držal v izolaciji od sveta. Ko tako prvič svobodno stopi na ulice ameriške Louisiane, je kot otrok, ki se na novo uči besed, reakcij, človeških odnosov in dejstva, da sodobno družbo v prvi vrsti diktira denar.
Ana Lily Amirpour gledalčeva pričakovanja najbolj spretno subverzira z ljudmi, ki Moni prekrižajo pot tekom nočne odisejade. Metalci, ki ji prijazno odstopijo pivo in obujejo bose noge. Diler in samooklicani DJ Fuzz, katerega avto spominja na zvodnika iz 70-ih, a je pod fasado deviantnosti predvsem nežen človek, vedno pripravljen pomagati. In preračunljiva striptizeta Bonnie, v visoke pete katere stopi izjemna Kate Hudson, ko Mono nahrani, jo vzame pod svojo streho in njen magični pogled kmalu izkoristi za polnjenje lastnih žepov. Družbo nenazadnje vodi denar, ta pa enim pripada bolj kot drugim, kar kmalu na lastni koži izkusi tudi Bonnie, ko jo skupina mladih belih moških, po tem ko jih na delu opehari, pričaka v temni stranski ulici in jo skoraj do smrti pretepe. Najbolj nevarni ljudje so torej tisti, ki na prvi pogled delujejo najbolj normalni; vozijo lepe avtomobile, hodijo v ugledne službe in nosijo poštrikane obleke.
Mona, ki s televizijo počasi dobiva širšo sliko sveta in ugotavlja, da »ljudi ni enostavno imeti rad«, se zato najbolj spoprijatelji z Bonniejim enajstletnim sinom, ki ga družba še ni uspela posrkati v ideologijo vrednotenja denarja nad sočloveka. Charlie se izrisuje kot glas razuma, ko ob poslušanju metala iz telesa stresa svojo jezo, skozi risanje filtrira svoja čustva in svoji manipulativni materi samohranilki z odraslo mero samozavedanja meče očitke o slabem starševstvu. »Toksična si!« A tukaj je tudi policaj Harold, ki se prebija čez nočno izmeno, išče pobeglo pacientko in čaka na svoj trenutek miru za porcijo kitajske hrane. »Pozabi, kar veš,« mu kriptično izpiše piškot sreče. Pozabimo vsi, kar vemo in poznamo v žanrskem filmu. Režiserka namreč tudi najbolj »napet« prizor lovljenja subverzira v komično počasen segment, kjer policaj z berglo in opornico na nogi poskuša ujeti striptizeto, ki pred njim beži v vrtoglavo visokih petah.
Direktor fotografije Pawel Pogorzelski tokrat seže po ostrih barvah, nočnih kontrastih in neonski svetlobi, ki se z ulic francoske četrti preliva v dogajanje in karnevalsko mesto povzdiguje v vlogo filmskega protagonista. Mesto barov, prijaznih čudakov in striptiz klubov tako nikoli ni zgolj kulisa, temveč duša filma, ki se ne bi mogel odviti nikjer drugje. »Ti ne izbereš vuduja, vudu izbere tebe,« v komični sekvenci policistu navrže vedeževalka. A če se njen vudu giblje v polju šarlatanstva, s pravim filmskim vudujem nedvomno upravlja Ana Lily Amirpour, ki po »vampirskem špageti vesternu« Ponoči hodi sama (2014) in kanibalski romanci The Bad Batch (2016), v svoj žanrski hibrid tokrat stopi z neverjetno igrivostjo, humorjem in svežino. S filmom, ki pod površjem skriva neulovljivost ameriških sanj, ob spremljavi trdih tehno ritmov ustvari eno najslajših, nevarnih in subverzivnih nočnih pustolovščin.
