Njegov slog igranja so opisovali kot vitek, po navedbah ameriškega časnika Washington Post je bila zanj značilna »dinamika – manj je več«. Ena od tehnik, ki jih je uporabil za večji učinek, je bila tišina med notami. Jamal je prijateljeval z glasbenimi velikani, tudi z Milesom Davisom, ki je v svoji avtobiografiji o Jamalu zapisal: »Presunil me je s svojim konceptom prostora, lahkotnostjo dotika in načinom, kako je ubesedil note, akorde in odlomke.« Vplival je tako na delo Milesa Davisa kot na delo drugih glasbenikov, vključno s pianistom McCoyem Tynerjem.
Jamal, rojen 2. julija 1930 v ameriškem Pittsburghu kot Frederick Russell Jones, se je leta 1950 spreobrnil v islam. V svoji karieri je prejel številne nagrade, vključno s prestižnim francoskim odlikovanjem Ordre des Arts et des Lettres (red umetnosti in leposlovja) leta 2007 in grammyjem za življenjsko delo leta 2017.
The New Yorker, ki je lani pisal ob izidu nekaterih Jamalovih neizdanih posnetkov, je poročal, da je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja »njegov glasbeni koncept ena največjih inovacij tistega časa, čeprav je bila njegova skromna, drzna izvirnost pri mnogih poslušalcih izgubljena«.
Jamal je komercialni preboj dosegel z albumom iz leta 1958 z naslovom Ahmad Jamal at the Pershing: But Not for Me. Na lestvici Billboard se je obdržal več kot 100 tednov. Album je postal ena najbolje prodajanih instrumentalnih plošč svojega časa. Sledilo je na desetine drugih, kar je britanski The Times označil za »katalog, posut z dragulji«.
V intervjuju konec lanskega leta za The Times je Jamal povedal, da se še vedno razvija, kadarkoli sedi za klavirjem. »Še vedno imam nekaj svežih idej,« je rekel.