Roman Rozina, ki je lani za roman Sto let slepote prejel kresnika, je dogajanje tokratnega Tujintuj po besedah urednice Nele Malečkar strnil v en dan in pol. V njem tematizira problematiko begunstva, za kar so mu bili v navdih begunci, ki so leta 2015 in 2016 prišli v oz. prečkali Slovenijo. Kar se mu je posebej utrnilo v spomin, je bil odnos Slovencev do njih. Najprej je bilo čutiti veliko solidarnosti, naklonjenosti in sočutja, ljudje so hodili pomagat na meje, pozneje pa se je zgodil preobrat in begunci so »postali kriminalci, posiljevalci in teroristi, ki se jih je treba čim prej znebiti«.
Naslov spominja na Kosmačevega Tantadruja, ki ga avtor danes bere zlasti kot zgodbo o drugačnosti. Takšni so tudi njegovi liki, ki jih umesti v lovski dom skupaj s paravojaško skupino, ki jih straži, ter humanitarci, ki želijo pomagati.
Bi bila drevo je 11. pesniška zbirka Ifigenije Simonović, ki letos praznuje 70 let. V pogovoru z Nelo Malečkar se je spominjala svojih začetkov v literarnem svetu. Kot je povedala, je vstopila v ta svet še v času, ko so mu - denimo pri revijah Problemi, Perspektive - povsem vladali moški. Počutila se je, kot se je izrazila slikovito, kot deklica, »ki je bingljala z nogami in se dolgočasila«. Tudi pri izdaji del ji uredniki niso bili naklonjeni, tako ji je denimo Niko Grafenauer rekel, da v njenih delih ni transcendence.
Pisanje je za Ifigenijo Simonović azil, pri snovanju pesmi išče navdih v sebi, v svojih ranah, zato se ne zgleduje po nikomur, obenem pa želi v njih tudi večkrat ujeti svoje vzdušje premišljevanja. Pesmi rada podarja, jih pošilja prijateljicam in prijateljem, kot sta denimo Manca Košir in Edvard Kovač, podobno kot male keramične posodice, ki jih izdeluje sama.
Tretja pesniška zbirka Jureta Vuge Sambucus nigra prinaša ljubezensko liriko, ki je začinjena z igrivostjo, hudomušnostjo in ironijo, saj se pesnik, kot je povedal, ne jemlje več tako resno, kot se je v Modrem plamenu. Ta sproščenost se med drugim kaže tudi v verzu na zadnji strani platnice: »Svet je razkošna kočija: let's take a ride, preden razpade.« Pesmi je podaril svoji ženi Tjaši Koprivec, pojasnil pa je tudi naslov, ki v prevodu pomeni črni ribez, ki simbolizira tako svetle kot temnejše tone, ki nakazujejo globino.
Knjiga Evo me, tu sem je finalist izbora za nagrado modra ptica, pod katero se podpisuje avtor ali avtorica pod psevdonimom Vanja Krajnc. Protagonistka romana, postavljenega v čas epidemije, je Duša, ki jo po besedah urednice znameniti stavek Ostanite doma spravi v veliko stisko. V nadaljevanju bralec spremlja Dušo, ki se postavi zase, se zoperstavi nasilju na spletu, se udeleži protestov in zapiše: »Evo me, tu sem«.
Čas grobosti prinaša kolumne, ki jih je na to temo za Sobotno prilogo pisala Renata Salecl, na kar nakazujejo že naslovi poglavij: Patologije neoliberalizma, Surovost kapitalizma, Ko padejo maske vljudnosti, Otopelost in Kam gremo. Po besedah filozofinje in sociologinje neoliberalizem spreminja ljudi na slabše. Kot eno izmed njegovih taktik je omenila krivdo, ki jo nalaga posameznikom, ki so tako krivi za to, da niso srečni, uspešni ali dobri. »Če se posameznik v tesnobi ukvarja sam seboj, je manj nevaren za dominanten družbeni diskurz,« je pojasnila.
Grobosti je po njenih besedah veliko na spletu oz. družbenih omrežjih in medijih, zlasti na televiziji, za njim pa se skriva nek užitek posameznikov do ranjenja drugih ter zlasti do odziva, pa naj si bo ta v obliki izražene bolečine, jeze ali udarca nazaj.
