Dhont, ki že s svojim prvencem Dekle o transspolni deklici, ki želi postati balerina, sproži vihrave diskurze o umetnosti in (negativni, četudi dobronamerni) reprezentaciji družbenih manjših, k temi tokrat pristopi z bolj osebne perspektive, ko poskuša ujeti utrinke deškega prijateljstva, strahu pred drugačnostjo, neusmiljene krutosti vrstnikov ter težo odgovornosti in obžalovanja, ko v sramu in želji po sprejetosti v mladosti sprejmemo napačne odločitve. Film, v katerem so besede in dialogi pogosto odveč ter bližina in distanca teles komunicirata vsa neizrečena čustva in bolečino, si tako zastavlja kompleksno vprašanje o nežnosti in ranljivosti moškega prijateljstva, ki v svetu toksične moškosti vse bolj izginja pod masko grobosti in surovosti.
»A sta par?« se glasi usodno vprašanje sošolke, ki podkrepljeno s homofobnim neodobravanjem sošolcev v prijateljstvo zasadi dvom in nelagodje, dokler ta v poskusu, da se otreseta vseh negativnih, feminilnih konotacij, ne izbruhne v (fizični) konflikt. »Ne, samo blizu sva si. Kot brata.« Léo, v iskanju potrditve svoje moškosti, se tako vse bolj distancira od nežnega Rémija ter zatočišče kmalu najde v hokeju na ledu; športu, ki je ravno dovolj nasilen, da ga opere vsakršnega suma, da se pod težko čelado in ščitniki pravzaprav skriva rahločuten deček. Kamera, ki podobno kot belgijska drama Igrišče o otroškem medvrstniškem nasilju zavzame otroško perspektivo in pogled na svet, fanta pogosto observacijsko ujema iz roke, ko v razgibanih vinjetah izrisuje vsakdanje trenutke mladega prijateljstva. Fotografija se medtem kopa v živih barvah sonca, trave in cvetočih nasadov, dokler tragičen preobrat slike ne ovije v temne sence in črnino poletne nevihte.
Blizu, ki se bolj kot na dialoge naslanja na moč vizualnega jezika, nikoli ne ponudi direktnih odgovorov o spolni usmerjenosti dečkov ter jasnega razloga za tragičen dogodek, ki čez Léovo otroštvo nenadoma zgrne oblak teme, krivde in občutka odgovornosti. Na vsakem gledalcu zato leži odgovornost, da praznine med solznimi pogledi, gibi, gestami in koreografijami teles zapolni s svojimi lastnimi izkušnjami, predsodki in prijateljskimi ranami iz otroštva. A sentimentalna orkestralna glasba nam vendarle vseskozi poskuša sugerirati čustva in manipulirati naše odzive, zaradi česar se upodobljeno otroštvo, krhko in minljivo kot bombažev puh, na trenutke ujame v past eksploatacije izgube, žalovanja in visoke stopnje samomorilnosti (predvsem med istospolno usmerjenimi najstniki) za izvabljanje emocionalnih reakcij svojega občinstva.
