Odgovorno lastništvo živali. To je osnovni moto delovanja Društva za zaščito živali Pomurja, glavni cilj, pa tudi želja in vsebina rednih aktivnosti. »V društvo sem se včlanila pred 14 leti, ko sem zaradi osebne stiske, smrti v družini, zelo močno začutila potrebo, da pomagam. Vedno sem imela rada živali, a šele ko sem se včlanila v društvo, sem uvidela, kakšno je dejansko stanje na terenu. To je bilo nekaj nepredstavljivega. Zavržene živali, ranjene, shirane, zaprte v drvarnice …« pripoveduje Ana M. Žnidarič.
Društvo, ki ima danes 75 članov, od tega približno deset redno aktivnih in tri zaposlene, je v letih, ko se mu je pridružila Ana M. Žnidarič, delovalo zelo gverilsko. »Hodili smo od vrat do vrat. Delili letake, govorili z ljudmi in tako spoznavali, kakšno je stanje pri tej ali oni hiši. Ko je bilo prehudo, smo ukrepali, predvsem pa opozarjali in po svojih močeh pomagali.«
Korak za korakom jim je uspelo, da so z ljudmi na terenu vzpostavili zaupanje. »Odziv okolja na naše delovanje je iz leta v leto večji, razmere so se v zadnjih desetih letih korenito spremenile. Zelo smo ponosni, da se je ozaveščenost ljudi zelo očitno povečala, a to za nas poleg zadovoljstva pomeni tudi povečan obsega dela, tako da se moramo res truditi, da zmoremo pokriti vse potrebe,« pripoveduje Ana M. Žnidarič.
Klicev za štiri strani A4
»Danes nam ni več treba iskati primerov na terenu, pač pa nas ljudje sami pokličejo. Klicev je toliko, da imamo dnevne intervencije rezervirane za tri tedne vnaprej: štiri strani A4, polne alinej, nujno, nujno, nujno. Vsak dan sta po osem ur na terenu dva naša člana, imamo pa še dodatne ekipe, ki gredo na teren občasno, tako da vsak teden opravimo vsaj 60 ur terenskega dela. Na leto preverimo okoli sto prijav o neprimernem ravnanju z živalmi, sicer pa predvsem pomagamo lastnikom, ki nas prosijo za pomoč.«
»Večinoma gre za sterilizacije ali kastracije – kličejo nas starejši, ki nimajo niti avta ali druge možnosti prevoza, ali pa je v okolici preveč divjih mačk, ki se sploh ne pustijo prijeti, tako da pridemo z živolovkami in nato mačke steriliziramo ali kastriramo. Finančno so to za občane pogosto preveliki zalogaji, rešujemo od primera do primera. Pokrivamo celo Pomurje, od Goričkega do Lendave, pa tudi še Ormož in Središče ob Dravi. Lani smo kastrirali ali sterilizirali 626 živali, leto prej 900,« našteva Ana M. Žnidarič.
Pravi, da je največja težava še vedno prekomerno število mačk, za katere nihče ne skrbi. »Imeli smo tudi že 36 mačk na eni kmetiji. Gre za plašne živali, nezaščitene proti bolham, klopom, z vnetimi očmi ... A čeprav je to velika težava, jo z velikimi napori še lahko obvladujemo. Dnevno oskrbujemo približno dvesto prostoživečih mačk, dvakrat na leto – že trinajst let - organiziramo tudi akcijo sterilizacij in kastracij v sodelovanju z veterinarskimi postajami v regiji. Devet postaj se v času akcije za dva meseca (vsako leto februarja in marca ter septembra in oktobra) odpove 20 odstotkom cene na svoje delo, kar ljudem olajša dostop do teh storitev. V okviru ene take akcije vsakič sterilizirajo ali kastrirajo približno dva tisoč živali.«
Stran z boksi za pse!
Veliko težje rešljiva težava so psi v boksih. »Ljudje si nabavijo mladiče, prvih nekaj mesecev je zabavno, potem pa pes kar naenkrat ostane zaprt v boksu. Najprej dva dni, potem dva tedna, dva meseca, nazadnje pa kar do smrti. Takšni psi sploh ne znajo hoditi na sprehode, ne vejo, kaj je povodec, kaj so odnosi. Boksi so res velik problem, ker so družbeno sprejemljivi in se sosedje ne želijo izpostavljati, postopek pa ne more teči brez dokaza. Bistvo težave pa je, da gre za odrasle pse, s katerimi se nihče nikoli ni ukvarjal. Ko pridejo v zavetišče, tam tudi ostanejo, saj jih je težko posvojiti. In spet obtičijo v boksih, kar je še huje,« pravi Ana M. Žnidarič, ki poudarja, da ravno zaradi tega v društvu ogromno pozornosti posvečajo ozaveščanju.
»Razumemo, da ljudje nimajo dveh ur na dan, da bi jih namenili samo psu. Spodbujamo jih, da vsaj uredijo primerne pogoje, recimo ogradijo dvorišče, mogoče vsaj en del, da se lahko pes prosto giblje. Da je lahko z njimi, ko so oni zunaj in kaj delajo.«
»Predvsem pa se posvečamo ozaveščanju po šolah. Izvedemo približno sto predavanj na leto. Nekatere šole nas povabijo tudi petkrat na leto, imajo živalovarske ali ekološke krožke. Nekatere pa so čisto nezainteresirane in na žalost je to po navadi ravno v okoljih, kjer je problematika že tako ali tako najhujša,« pravi Ana M. Žnidarič. »Res se pozna, katera okolja podpirajo te vsebine. Tam je stanje na terenu rešljivo. Na območjih, kjer je veliko neozaveščenosti, pa je klima pogosto problematična.«
Ta hip si najbolj želijo, da bi lahko vzpostavili še eno zaposlitev. »Seveda smo veseli, da nas ljudje poznajo, ampak trenutno sanjamo o dnevu, ko bomo dobivali manj klicev. Da ko pride poletje, ne bi bilo pet sporočil na dan, naj pridemo po mlade mačke. Da bi ljudje razumeli, da je odnos z domačo živaljo odnos z živim bitjem, ki je odvisno od nas. Ni prav, da trpi zaradi naše nepremišljenosti in neodgovornosti,« vsem na srce polaga Ana M. Žnidarič.