Risanje je bilo za pesnika, dramatika, esejista in prevajalca Otona Župančiča neločljivo povezano z njegovim celostnim umetniškim izrazom. Da je tudi risal, je sicer manj znano dejstvo, a že njegova žena Ana Kessler je v spominih na svojega moža zapisala, da je to počel od nekdaj. Ali so bile to preproste skice kot spremljava ob toku njegovih besed ali pa podobe narave, hiš, predvsem dreves, in avtoportreti. »Motivi se ponavljajo. Lahko bi rekli, da so se mu kakšne risbe bolj posrečile kot druge. Odločili smo se, da predstavimo vse, pri čemer ni namen umetnostnozgodovinsko ocenjevanje in razsojanje o njegovem slogu, temveč gre bolj za to, da smo poskušali ujeti to vzdušje, povezati risbo z njegovo poezijo,« je razložila Ana Pokrajac Iskra, avtorica razstave, ki bo v malem razstavišču Mestnega muzeja Ljubljana na ogled do 30. septembra. Zbirko sestavlja 158 risb, ki razkrivajo, kot so želeli pokazati tudi v muzeju, da je bilo za Župančiča vizualno ustvarjanje notranja nuja, enako pomembna kot pisanje.
Hruška, duhovni avtoportret
Večino risb, ki se na razstavi prepletajo z Župančičevimi verzi, so v Mestnem muzeju Ljubljana prejeli od pesnikovih dedičev v okviru Župančičeve spominske zbirke, medtem ko delček njegovih risarskih del hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici. V muzeju so na ogled dela iz sedmih skicirk in mape s posameznimi risbami. »Te risbe so seveda pomembne predvsem zato, ker so risbe Otona Župančiča in nam govorijo o njem, o njegovem doživljanju, tudi o njegovem iskanju ustvarjalnosti. Zanimivo je, da so skoraj vse razstavljene risbe iz dveh prelomnih trenutkov v njegovem življenju. Prvi del je iz leta 1910, to je bilo leto, ko se je dokončno vrnil v domovino, drugi pa z njegovega bolniškega dopusta v Koči vasi leta 1933 in 1934, ko se njegova ustvarjalnost na novo prebudi,« je povedal pisatelj, umetnostni zgodovinar in avtor besedila v razstavnem katalogu Miklavž Komelj. Eden naših največjih pesnikov svojega slikarskega, risarskega ustvarjanja ni jemal kot likovno pomembnega, čeprav je nadarjenost opazna, vidi se predvsem v upodabljanju pokrajin. Je pa Župančič ustvarjal predvsem za dušo, ki jo je skušal raziskati tudi s svojim likovnim izrazom: »To je bila zanj pot do iskanja lastne podobe. Ena njegovih najbolj slavnih pesmi, prvič objavljena leta 1918, je Moja podoba, v kateri pravi: 'O, da mi je priti do moje podobe, da bi jo zagledal jasno pred seboj.' Tukaj seveda govori o svoji notranji, duhovni podobi, ampak pri iskanju te notranje podobe mu je seveda še kako pomembna njegova zunanja podoba, ta introspekcija lastnega portreta. Tako kot ima tudi Rilke nekaj let starejšo pesem, ko opisuje svoj obraz, tako je tudi Župančič nenehno opazoval svojega. Domači so pripovedovali, kako se je blazno rad pačil pred njimi, zelo rad se je pačil pred ogledalom, raziskoval svojo mimiko, različna občutja.« Zanimivi so tudi materiali, na katere je risal, izkoristil je marsikateri papir. Podobo okna z rožo denimo je narisal kar na pisemsko ovojnico, izkoristil je tudi listek od ljubljanskega velesejma. To so bili morda slučajni navdihi ustvarjalnega impulza.
Med motivi Župančičevih risb so značilne kopice in cerkve iz okolice Koče vasi, Loški potok, Blejski otok s cerkvijo, jadrnice na morju, tramvaj, pogledi na Gosposvetsko cesto v Ljubljani z okna njegovega stanovanja. Komelj izpostavi še eno zanimivo risbo hruške na notranjem dvorišču gradu Koča vas, ki je pesnika fascinirala zaradi svoje cikcakaste oblike: »Župančič je to drevo, ki ga je dojemal kot svoj duhovni avtoportret, omenil že v pismu sinu Marku, kjer je zapisal nekako takole: 'Živeti, umreti je usoda naša. A cilj nam je visoko posajen. Glej to drevo. Za usodo nič ne vpraša, a večno se bori za svoj namen.' Za namen k nečemu višjemu.«