Nimam kazenskih točk, nisem pa brezmadežna. Mislim, da prav noben voznik v Sloveniji ni.
Sprašujem z razlogom: Slovenci se imamo za odlične voznike. Od kod ta samozavest?Če vprašamo 100 ljudi, jih 95 reče, da so dobri vozniki. Vsi imamo svojo idejo, kaj je pravilno in kako se vozi, podobno pa pričakujemo tudi od drugih. Imamo svoje kriterije in v skladu z njim smo prepričani, da vozimo v redu.
Se vam zdi normalno, da lahko vsakdo vozi avto, in to brez psiholoških preverjanj?To je zanimiva tematika. Proces pridobivanja vozniškega izpita ima določene postopke in traja določen čas, vendar psiholoških tem ni vključenih, kot so na primer pozornost, reakcijski čas in sposobnost obvladovanja čustev v prometu. Vse to se seveda pozna v vsakdanjem stanju na cesti.
Marsikateri voznik vozi agresivno. Kje so meje tolerance, se med družbami razlikujejo?V različnih kulturah se razlikuje, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Glede na kulture tudi vozimo različno in agresivno vožnjo dojemamo drugače. V prometni psihologiji je vse to precej definirano, ve se, kaj je dovoljeno in kaj ni. Pomembno je tudi vprašanje, ali s svojo vožnjo koga ogrožaš in spravljaš v položaj, ko varnost ni več na prvem mestu.
Zdi se, da določenega odstotka voznikov ne spametuje nič, ne visoke kazni, ne kazenske točke, ne izguba vozniškega dovoljenja?Opažam, da obstaja delež ljudi, ki se pogosto tudi vrača k nam, ko si na tečajih varne vožnje na dve leti zbijajo kazenske točke. Ti ljudje ne premorejo samorefleksije, da bi si rekli, to pa ni ok. Meni je zanimivo, da nekateri vozniki, tudi potem ko povzročijo nesrečo s smrtno žrtvijo ali ranjenimi, še vedno ne spremenijo svojega vedenja. To je lahko tudi vprašanje psiholoških ali osebnostnih motenj, morda tudi do te mere, ko posameznik ne premora občutka krivde ali pa mu ni mar za druge.
Prometne nesreče in njihove posledice Slovenijo vsako leto stanejo tri odstotka bruto družbenega proizvoda. Bi morali to bolj izpostavljati, ker objavo astronomskih številk lahko razumemo tudi kot ogledalo družbi.Sprašujem se, koliko se vsak posameznik sploh zaveda, da prispeva k družbi. Pogosto smo na cesti zelo individualni. Na primer, ko zamujam in vozim, kot meni paše, si rečem, prilagodi se meni. Če jaz naredim prekršek, ga naredi še ti. Individualnost je v Sloveniji malce bolj izpostavljena, vidi se, da v prometu pozabljamo, da na tem planetu živimo skupaj. Je pa zanimivo, da večina, če ima ob sebi v avtu še nekoga, vozi drugače, bolj previdno in odgovorno. Takrat imamo občutek, da smo odgovornosti zase in še za ljudi v našem avtu, iste logike pa ne prenesemo navzven – da smo soodgovorni tudi za druge udeležence v prometu.
Takšna kruta številka je tudi 1,8 milijona evrov, kolikor družbo stane izguba človeškega življenja. Kako psihološko reagira človek, ko sliši takšno številko?Vprašanje, koliko ljudi si sploh predstavlja, kaj pomeni ta številka 1,8 milijona, sploh zato, ker ne gre iz njihovega žepa. Če bi ljudje, ki so nekoga izgubili, delili osebne izkušnje, prav tako tisti, ki so nekoga ubili, bi ostali mogoče dojeli resnost problematike. Gre za zgodbe, ki včasih spreminjajo svet. Zgodi se ena nepremišljena poteza in vse je drugače. Čustva se nas dotaknejo veliko bolj kot neka številka. Če se ne ponesreči nam bližnji, nas običajno to ne zanima oziroma se nas ne dotakne na isti način.
Pred več kot 30 leti je bila vožnja domena moških, danes pa naj bi bile ženske za volanskim obročem moškim enakovredne. Pa je temu res tako?Razlika v generacijah še vedno obstaja. Pri mlajših voznikih razlike skorajda ni, ne v tem, koliko vozijo, kako vozijo in koliko nesreč povzročijo. Pri starejših generacijah pa je praviloma tako, da ko je v avtu družina, vedno vozi moški. Vrsto desetletij je bil del družine zgolj en avto in takrat je bil moški tisti, ki je več vozil. Šlo je za družbeno normo, da je vožnja v domeni moških. Danes opažamo, da se to spreminja.
Ker v Sloveniji kroži kar nekaj stereotipov, da na primer ženske ne znajo parkirati, moški pa vozijo agresivno in množično kršijo prometne predpise.Če pogledamo tipologijo prometnih nesreč, so nekatere nesreče, ki jih pogostejo naredijo moški in druge, ki jih naredijo ženske. A pod črto večjih razlik ni. Na vse pa seveda pomembno vpliva vzgoja. Če je 20-letna voznica celotno življenje poslušala, kako ženske ne znajo vozit in parkirat, je v njej gotovo veliko določenega strahu in čuti stres, ko vozi ali parkira. Splošno družbeno prepričanje in norme soustvarjajo, kar na cesti počnemo.
Ali lahko na to, kako vozimo, vplivajo spolni hormoni?Absolutno. Vsako čustvo je hormonski zapis v telesu. Hormoni so tisto, kar nas požene, temeljni hormon pa je adrenalin, ki je na cesti še kako prisoten. So moški bolj adrenalinski kot ženske? Ni črno-belo, saj imamo potrebo po adrenalinu čisto vsi, le izživljamo ga različno, moški nekoliko več v prometu.
Seveda pa tipične razlike med spoloma ostajajo: moški je tekmovalen, ženska pa mirna, potrpežljiva, a manj zbrana.Pri nas na poligon pridejo številni mladi, ki še niso izoblikovani kot vozniki. Med njimi glede na spol ni večjih razlik, pri starejših tam okoli 50 let pa že pridejo do izraza in so pogosto odraz tega, kar se posamezniku dogaja skozi življenje.
Ko so pred leti začeli z vizijo 0, so se mnogi smejali, češ da ni uresničljiva, a število smrtnih žrtev se zmanjšuje, tudi v Sloveniji, kjer je lani umrlo 85 ljudi oziroma četrtina manj kot leto poprej. Imamo to vizijo vsi vozniki nekako podzavestno v glavi ter vozimo počasneje in manj tvegano?Ozaveščanje in prevzgoja zagotovo vplivata na prometno varnost. Poglejmo nesreče s smrtnim izidom, ki jih povzroči vinjen voznik. Pri starostni skupni do 25 let v zadnjih desetih letih to število upada. Pri vseh ostalih starostnih skupinah pa večjih sprememb ni. Ko mlade vprašamo, zakaj ne piješ in voziš, odgovorijo, da je to nekaj samoumevnega, podobno kot pripeti se z varnostnim pasom. Bilo je potrebnega 20 let govorjenja o nuji pripenjanja, da je to vplivalo na vse nas. Danes mladi vedo, da lahko pijejo in žurajo, pa jim potem ni potrebno sesti za volan. Marsikaj so se naučili iz napak drugih, pogosto svojih staršev.
Avtomobili nam z različnimi asistenčnimi sistemi vse bolj pomagajo. Pa je smiselno, da se tako zelo zanašamo na njihovo pomoč ali so prav sodobni avti tisti, ki nas približujejo viziji 0?Gre za zanimivo debato med inštruktorji in psihologi, kako asistenčni sistemi vplivajo na našo pozornost. Po eni strani preprečijo določene človeške napake, po drugi pa smo manj previdni, ker se zanašamo nanje. Eno in drugo je res. Asistenčni sistemi so danes pomemben del varnosti, seveda pa niso vsemogočni. Človek mora med vožnjo še vedno ostati zbran, konec koncev kar 70 odstotkov prometnih nesreč nastane zaradi človeške napake, asistenčni sistemi pa ta odstotek znižujejo.
Dober in varen avto si lahko privošči le peščica. Je mogoče, da nekdo, ker ima dober avto, razmišlja v smeri, pa saj me bo v primeru prometne nesreče zaščitil?To je krivično. Mnogi sistemi, ki povečajo možnost, da uspešno rešiš nevarno situacijo, žal niso dostopni vsem. Vse je pogojeno z denarjem. Tudi otroški sedež je boljši, če je dražji. Z leti bo večina asistenčnih sistemov postala del serijske opreme. Je pa res, da danes marsikateri voznik vozi bolj drzno, ker je prepričan, da ga bo njegov prestižni avto v primeru nesreče zaščitil. V smislu, lahko prehitevam v škarjice, saj mi avto to omogoča. Večji avto nam daje občutek varnosti in večje samozavesti.
Smo torej glavni krivci za nesreče vozniki ali tudi industrija, ki pošilja na cesto avte, ki so prezmogljivi in prehitri?To, kar avti zmorejo, ni usklajeno s tem, kakšne so omejitve. Mnogi glede hitrosti zapadejo v veliko skušnjavo, žal pa v Sloveniji ne premoremo dirkališča, na katerem bi izživeli svoj adrenalin. Žal ni opcij, kje hitrost izživeti.
Ker hitra vožnja človeka hitro zasvoji, marsikdo pa hitrost podceni.Pri boljšem avtu hitrost čutiš manj, navade, in hitrost je ena izmed njih, pa postajajo avtomatizirane. Ko smo v šoli vožnje, vozimo tik pod omejitvijo, ko dobimo izpit, pa že nekoliko hitreje. Na neki točki vidimo, da lahko vozimo še hitreje in tako se pogosto vozimo veliko hitreje, kot je dovoljeno. To postane naš avtomatizem, tega več ne reflektiramo. Hitrost ni več vprašanje, mnogi si tega, da bi vozili v skladu z omejitvijo, ne znajo več predstavljati. Na motorju sploh.
Ljudje verjetno vozimo podobno, kot živimo. Družbene razmere se preslikavajo v promet. Nas mora biti strah, da postajamo družba netolerantnih posameznikov?Definitivno. V promet se preslikavajo naša osebnost in družbene razmere. Tako, kot živiš, tudi voziš. Če si v življenju temperamenten, boš tak tudi za volanom. Danes vsi nekam hitimo in takšni smo tudi na cesti.
So kazni edina rešitev?So nujen del rešitve, niso pa vsemogočne. Kar počnemo v smislu prevzgoje in ozaveščanja, pije vodo, saj pri mlajših generacijah vidimo spremembe. Ko nekdo na poligonu osem ur vadi kritične situacije, se mu to vtisne v možgane in potem ima v prometu, ko se mu zgodi nekaj nepredvidenega, boljše možnosti, da situacijo reši. Razmišljamo, da bi bil dan varne vožnje smiseln tudi za starejše voznike, saj vozimo vedno dlje. Na cesti so tudi 95 let stari vozniki.
Je sploh smiselno, da pri plačilu kazni vlada tako imenovana polovička, mar to cenejše takojšnje plačilo psihološko ne znižuje težo kazni?Gre za idejo spodbude, tako imenovani korenček in palica. Polovička je ideja korenčka, ki ji sledi palica, če ne ravnaš ustrezno. To je s psihološkega vidika smiselno, saj ljudje z določeno spodbudo lažje plačamo kazen, je pa po drugi strani nesmiselno, saj gre za kazen.
Kakšen odstotek voznikov z vašega psihološkega vidika ne sodi za volanski obroč in bi jim bilo potrebno takoj odvzeti dovoljenje?Žal obstajajo posamezniki, ki rečejo, jaz divjam in to bom počel tako dolgo, dokler bom živ. Ko mi ne bo več namenjeno, mi pač ne bo. Ko takšnega človeka vprašaš, kaj pa, če se nekaj zgodi nekomu drugemu, pogosto reče, mu že ni bilo namenjeno. Takrat se vprašamo o osebnostni primernosti takšnega voznika. Podobno, ko nekdo prekršek stalno ponavlja. Tedaj nastopi čas, da mu dovoljenje odvzamemo za stalno. Če se ti nekaj zgodi dvakrat ali trikrat, gre za zavestno izbiro. In takšen posameznik ne sodi v promet. Velika težava pa postajajo tudi starejši vozniki, predvsem tisti, ki imajo morda demenco, ki jo je sicer pri enem pregledu težko prepoznati.
Ker verjetno takšne neprimerne za vožnjo pogosto vidite tudi na delu v vašem centru na Vranskem?S kakšnim se srečam. Ne bi rekla, da jih je veliko, a dokler do nečesa ne pride, nimamo mehanizmov, da bi preverjali ali so psihološko primerni, imajo mogoče kakšno motnjo ali nezmožnost presojanja. Trenutno je sistem za pridobivanje vozniškega izpita bolj tehnične in motorične narave, ne toliko psihološke.
Prometne nesreče so del vsakdana, kaj narediti, da bo žrtev še manj?Vsak posameznik mora pri sebi videti, katere vozniške navade so tiste, s katerimi bi se znašel v težavah. Nihče ni popoln voznik in tega se mora zavedati. Vsi seveda kdaj prekoračimo hitrostno omejitev ali pa koga spregledamo ali izsilimo. To je pač življenje. A če bomo naredili korak nazaj, sem prepričana, da lahko število nesreč še bolj zmanjšamo. Pomembni so tudi mladi vozniki, ki nase pogosto prenesejo vozniške vzorce staršev. Ko vozimo otroke, se je tega potrebno zavedati. Ko smo na cesti frustrirani, te frustracije prenašamo tudi na otroke. Tvegana vedenja ne sodijo za volan.
