V osnovi bo programska razporeditev tržnice tudi po prenovi ostala, kot je. Težava je v tem, da se zaradi odmiranja vitalnega dela prodaje, ker ni infrastrukture, vse skupaj turistificira, česar si pa ne želimo. Želimo si spodbujati tržno dejavnost, ne gostinske, ki se izjemno razrašča. To je osnovna težava. Če bo tržna dejavnost še naprej odmirala, se bo tržnica počasi spremenila v eno veliko gostilno. To je šele gentrifikacija. To lahko za vedno spremeni značaj tržnice. Na njej danes prodajajo predstavnice in predstavniki starejše generacije, ki to počno iz empatije in navade ter ohranjanja tradicije. Ko se bo zgodil generacijski obrat, ko ne bo več primernega servisa, ko se ljudem ne bo več splačalo tega početi, bodo raje prodajali po spletu. Ali v hiškah, ki že obstajajo v bližini kmetij, kjer lahko ljudje samopostrežno nakupujejo. Zgodilo se bo to, da tržnica kot taka za prodajalce ne bo več zanimiva. In tega si ne želimo. Sobotna priloga Dela
Nepreslišano: Rok Žnidaršič, ljubljanski podžupan in prvi urbanist prestolnice
Z gradnjo servisnih programov pod tržnico se značaj tržnice in njena podoba v osnovi ne bi v ničemer spremenila. Želeli bi jo ohraniti takšno, kot je. Ampak samo, če ji bomo omogočili primeren pod zemljo skriti servis, jo bomo tudi ohranili, sicer za prodajalce ne bo več vzdržna. Po vsem svetu je tako. Poglejmo, kako delujejo druge tržnice v Ljubljani, ki so bolj dostopne in bolje servisirane, denimo tržnici v Kosezah ali v BTC-ju. Sta zelo vitalni, zato ju obiskuje zelo veliko ljudi. Za osrednjo tržnico bi si želeli zadržati, da se ljudje na njej srečujejo vsakodnevno in nakupujejo kvalitetno hrano, a za to je potrebno vzpostaviti infrastrukturo.