Andrej Šifrer se je jeseni 1997 vračal z morja in sestavljal verze nove pesmi ter ugotavljal, kako bi zvenela melodija. Na počivališču Studenec med Razdrtim in Postojno se je ustavil in si zapisal besedilo. Do doma si jo je brundal in ob prihodu posnel refren ter prvo kitico.
»Takrat sem imel za glasbeno spremljavo skupino Šlafrok – violino, violo, čelo in harmoniko,« nam je razložil Šifrer, kako je prišlo do tega, da je s to pesmijo nastopil na Slovenski popevki: »Patrika Grebla sem prosil, da mi zaranžira nekaj pesmi. Medtem ko smo vadili, mi je Patrik omenil, da bodo oživili Slovensko popevko in naj sodelujem. Greblo je vztrajal in dogovorila sva se, kako naj bi bil videti aranžma Za prijatelje. Predlagal sem, da če se že gremo, naj bo uvod s fanfarami. In tako je tudi bilo. Za drugo je poskrbel Greblo in iz enostavne pesmice naredil precej zahteven aranžma.«
Na Slovenski popevki, 20. junija na ljubljanskem gradu, je Šifrer prejel tako prvo nagrado žirije kot občinstva, kar se ni zgodilo prav pogosto. »Da bom zmagal, nisem pričakoval. Zame je bil to le eden od nastopov, medtem ko so preostali izvajalci in avtorji tja prišli bolj slavnostno, kar s celimi družinami.«
Pesem je potrebovala nekaj let, da so jo ljudje posvojili in je postala to, kar je. »Zdaj ni več moja, zdaj je od vseh,« pravi Šifrer. »Z verzi refrena te pesmi ogromno ljudi vabi svoje prijatelje na obletnice, rojstne dneve, poroke, meni pa se zdi bistveno pomembnejši del, ki pravi: Sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam.
