Lepo smo bili navajeni. Dolga leta po osamosvojitvi je bilo vsako slovensko-italijansko srečanje na državni ravni prava drama, polna čustev in napetosti. Teža preteklosti je zaznamovala medsebojne odnose. Bolj kot gospodarska menjava, skupni problemi in evropska prihodnost so bila vedno v ospredju zgodovinska vprašanja. Ljubljana in Rim sta bila trdno prepričana, da »nasprotnik« ni obračunal z najmračnejšim delom svoje preteklosti in da so računi še odprti. Na eni in na drugi strani so stvari prevzeli v svoje roke jastrebi. V Slovenji so bili odnosi z Italijo, njene blokade na evropski ravni, zahteve po vrnitvi ezulskega premoženja in po odpiranju nepremičninskega trga za tujce prava nočna mora. Medsebojni odnosi so polnili strani slovenskih časopisov. Občutek je bil, da je prav Italija največji slovenski sovražnik. Skratka, ni bilo prostora niti za najmanjši kompromis. V Italiji so o polemikah s Slovenijo nekaj vedeli tam nekje do Tržiča, medtem ko so se na nacionalni ravni z zadevo ukvarjale bolj ali manj le ezulske organizacije in skrajna desnica.
Stefano Lusa (Foto: Tomaž Skale)
Napetost ni pojenjala niti po sprejetju Slovenije v Evropsko unijo. Dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, ki ga je uzakonil italijanski parlament leta 2004, je v S...