Dragi prijatelj. Tako sta kitajski predsednik Xi Jinping in ruski predsednik Vladimir Putin imenovala drug drugega, ko sta se na prvi dan Xijevega tridnevnega obiska v Moskvi podala k večerji v Kremlju in prvim, neformalnim pogovorom. Ti so trajali kar štiri ure in pol, danes bodo sledili še uradni pogovori in potem predvidoma tiskovna konferenca.
Pred voditeljema je vrsta tem, večina glavnih je tako ali drugače povezanih z Ukrajino. Ena velikih je Xijev mirovni načrt za Ukrajino v dvanajstih točkah, ki je bil objavljen že pred časom. Načrt je relativno splošen, Rusija pa mu je nakazala precej naklonjenosti. »Vedno smo pripravljeni na pogajalski proces,« je včeraj dejal Putin. Ukrajina je do načrta previdna, a Xijevega predloga ne zavrača, čeprav kitajski predsednik ni obsodil ruske invazije. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je izrazil pripravljenost za srečanje s kitajskim kolegom, kot temelj kakršnega koli dogovora pa postavil pogoj o popolnem ruskem vojaškem umiku z vsega ozemlja Ukrajine v njenih mednarodno priznanih mejah. Na Zahodu so do načrta kritični, v ZDA pravijo, da bi lahko peljal v prekinitev ognja in dal Rusiji časovno okno za okrepitev in pripravo ofenzive. Sicer v Washingtonu opozarjajo tudi pred možnostjo, da začne Kitajska Rusiji pošiljati orožje, kar v Pekingu ves čas izključujejo.
Kitajska prinaša svojo mirovno pobudo
Do Xijevega obiska Moskve prihaja v občutljivem trenutku za oba voditelja. To je prvi obisk kitajskega predsednika v tujini po potrditvi njegovega tretjega mandata v narodnem ljudskem kongresu pretekli teden. Da se je odločil oditi v Moskvo, je svojevrstno sporočilo. Xi med drugim upa, da bi s svojim načrtom za Ukrajino morda dvignil delnice Pekinga kot mednarodnega posrednika, potem ko sta nedavno v kitajski prestolnici diplomatske odnose odmevno normalizirala Iran in Savdska Arabija. Obenem bo poskušal loviti ravnotežje med odnosom z Rusijo in svojimi ambicijami in interesi, da ohrani odprta vrata tudi na Zahodu, kljub temu da ga tam vse bolj označujejo za strateškega tekmeca. Zlasti Evropo Kitajska še vedno vidi kot območje sodelovanja, ki je mogoče brez spremljajoče visoke napetosti, kot se dogaja z ZDA.
Putin Xija gosti le nekdaj dni zatem, ko je mednarodno kazensko sodišče sporočilo, da je izdalo nalog za aretacijo ruskega predsednika zaradi domnevne odgovornosti za deportacijo otrok z zasedenih ukrajinskih ozemelj v Rusijo, kar je vojni zločin. V Kremlju so dejali, da je obtožnica zanje nična, tudi zato, ker Rusija omenjenega sodišča ni priznala. A se le zdi, da zdaj še bolj potrebujejo velikega zaveznika. Objava naloga za aretacijo je časovno padla tako, da je neizogibno postala politična in medijska tema prav ob obisku predsednika Kitajske, ki tudi ni pristopila k mednarodnemu kazenskemu sodišču. Peking nalog za aretacijo ruskega predsednika označuje kot »dvojna merila«. V ZDA, kjer pravijo, da je Putin zdaj še bolj v osami, so zdaj kritizirali Xijev obisk, rekoč, da daje Moskvi »politično kritje« za nadaljnje zločine. Obisk je bil sicer v pripravi že nekaj časa.
Rusija se je na nalog za prijetje Putina odzvala še po svoje – napovedala je, da je odprla kazensko preiskavo proti haaškemu tožilcu Karimu Khanu, ki preiskuje domnevne vojne zločine v Ukrajini, in proti več sodnikom sodišča. Bivši ruski premier in predsednik Dmitrij Medvedjev, ki je vsaj v besedah eden največjih jastrebov od začetka vojne, pa je zagrozil z možnostjo, da Rusija zadene mednarodno kazensko sodišče s hipersonično raketo. Zapisal je, da bi imelo sojenje Putinu »grozljive posledice« za mednarodno pravo, in dodal: »Gospodje, vsakdo hodi pod bogom in raketami. Povsem mogoče si je zamisliti uporabo hipersonične rakete onyx, ki bi z ruske ladje v Severnem morju ciljala haaško sodno poslopje.«
Tehtnica na stran Pekinga
Xi in Putin bosta imela pred seboj še vrsto drugih tem. Njuno sodelovanje se ne vrti le okoli Ukrajine, ampak je tu vrsta gospodarskih in drugih tem. Rusija nujno potrebuje Kitajsko za premoščanje posledic zahodnih sankcij. Med državama pa se zaradi vojne v Ukrajini, padca Putinovih mednarodnih delnic in naraščanja kitajske moči vzpostavlja tudi novo medsebojno razmerje, ki tehtnico nagiba bolj na stran Pekinga.