Serija HBO The Last of Us se začne s pogovorno oddajo, v kateri dva epidemiologa razglabljata, kakšne epidemije čakajo človeka v prihodnosti. Prvi predlaga nekaj podobnega gripi, nekakšen virus, ki bi se širil s kašljem in bi lahko z letalom v nekaj tednih z Madagaskarja pripotoval v Chicago, drugi pandemijo zajedavskih gliv, ki bi se prisesale na možgansko deblo ljudi in nato z njimi upravljale kot z lutkami. Kot z zombiji. Prvi drugega popravi, da so takšne okužbe možne pri živalih, ne pa pri človeku, saj je njegova telesna temperatura previsoka. Drugi se strinja, a doda – kaj pa, če bi se svet malce ogrel in bi se te glive na to prilagodile in zasužnjile ne le milijone, ampak milijarde ljudi?
Ja, vsem dobrim zombijadam ni skupno zgolj to, da v njih nastopajo množice nemrtvih pošasti, ki lovijo in grizejo žive, temveč da so neživi mrtveci tudi takšna ali drugačna metafora za stanje človeka in družbe. Recimo trdega kapitalizma, ki ob neskončni akumulaciji kapitala neti vojne in uničuje okolje, ali pa na drugi strani nerazmišljajočih potrošnikov, obsedenih z materializmom, ki ne opazijo, da svet okoli njih drvi v pogubo. V nanizanki The Last of Us, posneti po istoimenski videoigri, ki jo podpisujeta avtor igre Neil Druckmann in avtor serije ČernobilCraig Mazin, dvajset let po izbruhu glivične pandemije gledamo svet, ki je bil nekoč takšen, sedaj pa je sestavljen iz karantenskih območij, v katerih vlada vojaška diktatura, in zunanjega, na novo ozelenelega sveta, kjer sicer ni fašistične oblasti, je pa treba poleg okuženih računati tudi na roparje, zasužnjevalce, verske fanatike in kanibale.
V tem svetu, kjer so okužbo namesto s cepivi in zdravili skušali zajeziti z bombardiranjem mest, spremljamo nekdanjega gradbinca, sedaj plačanca, ki mora čez ameriško pokrajino, posejano z nevarnostmi, prepeljati 14-letnico, ki je imuna za ugrize in kot taka predstavlja upanje za človeštvo. Prvega, Joela, igra Pedro Pascal, njegovo mlajšo sopotnico Ellie pa Bella Ramsey. Obeh se boste po manjših vlogah spomnili iz Igre prestolov. Izbor igralcev je moral biti in na srečo tudi je zadetek v polno. Če ne bi bil, stvar bržkone ne bi držala vode, saj je odnos med očetom, ki je ob izbruhu okužbe izgubil hčerko, in siroto, ki se je v svet rodila po apokalipsi, tisto, kar poganja in naredi zgodbo videoigre in sedaj njene malozaslonske inačice.
Ta odnos je integralen z dveh vidikov. Na eni strani spremljamo postopno izoblikovanje odnosa med moškim, ki je v zlomljenem svetu (tudi) zaradi izgube otroka skoraj povsem posurovel in otopel, in najstnico, ki se je v ta svet rodila brez staršev in se na to resda dodobra privadila, a si potihoma vseeno želi imeti nekoga, na kogar bi se lahko zares zanesla. Po drugi strani je ta osrednji odnos tudi prispodoba za širše družbene teme, ki jih subtilno, a nezgrešljivo načenja serija. Velika ironija serije je namreč v tem, da gledamo, kaj vse smo pripravljeni narediti za ljubljene oziroma kaj vse je pripravljen starš narediti za to, da bi zaščitil svojega otroka, po drugi strani pa scenografija porušenih spomenikov modernega človeka na vsakem koraku razodeva, kako kot družba lahkomiselno prepuščamo okolje in z njim prihodnost vseh logiki udobja in dobička. Ja, najnovejša uspešnica HBO je brez dvoma najboljši prevod igre v serijo, pri čemer pa je treba poudariti, da je to ne glede na produkcijsko dovršenost in odlični osrednji vlogi tudi ali predvsem dokaz, kako dober je že sam izvorni zapis. Devetdelna serija je na več mestih dobesedno kopija prizorov in dialogov iz videoigre, končni izdelek pa ne nujno nekaj še nevidenega, vsekakor pa zelo dobrodošla prevetritev danes nekoliko upehanega podžanra zombijad.
