Fati se je odločila, da se vrne domov, in gansko veleposlaništvo zaprosila, da ji pomaga pri tem. Za to odločitev je plačala visoko ceno. Njen mož, ki si je obetal, da bosta lažje prišla do dovoljenja za bivanje, ker je njegova žena pričakovala otroka, se je ločil od nje, v Akri pa se Fati bori za to, da bi ji vrnili še tri otroke, ki so bili v skrbništvu moževih staršev, in za to, da bi jih lahko nekako preživljala. Ob vsem tem pa se sooča še z očitki sorodnikov, prijateljev, sosedov in znancev, češ kakšna zguba je, ker ji na Zahodu ni uspelo. Režiserka Fatimah M. Dadzie je o usodi Fati Halidu posnela dokumentarni film, ki je na festivalu migrantskega filma v Ženevi prejel nagrado za najboljši dokumentarec, nagrado publike pa si je prislužil na filmskem festivalu Provinziale v nemškem Eberswaldu. Dadziejeva je Fati spoznala prek bratranca, ki je prav tako poskušal priti čez Sredozemsko morje, in je bila navdušena nad njenim pogumom, da je po vseh preprekah in mukah, da je dosegla Evropo, samostojno sprejela odločitev za vrnitev. Še posebej, ker je vedela, s kakšno stigmo se bo srečala doma. A režiserka pravi, da kljub njeni težki situaciji Fati izžareva obilo optimizma in s tem daje upanje vsem tistim, ki so morda v podobnem položaju.
Fatijina vrnitev
Fati Halidu je sledila sanjam svojega moža, ki si je lažje in boljše življenje obetal v Evropi. Vse svoje prihranke je porabil za to, da se je iz vasi v Gani prebil do Libije, nato je pozval svojo ženo in mater petih otrok, naj se mu pridruži. Ko je ta vnovič zanosila, sta se odločila, da še zadnjič poskusita srečo in se prebijeta do Evrope. Teden dni je trajala pot čez Sredozemsko morje, zatem sta pristala v begunskem taborišču v Italiji, kjer so se jima porušile vse sanje o lagodnem življenju na Zahodu.
Fati Halidu se po tem, ko se je iz begunskega taborišča v Italiji vrnila v Gano, sooča z nerazumevanjem in očitki, da ji ni uspelo ostati v Evropi.
