Ob omenjenem pačenju maternega jezika sem se spomnil na nekdanjega predsednika SAZU, dr. Franceta Bernika, ki je ob neki priložnosti razmišljal takole (navajam po svojih zapiskih): Nekritično sprejemanje tujih izrazov oblikuje svojevrstno jezikovno mešanico, nekakšno angloslovenščino … Jezik se začenja opremljati s tujimi izrazi, s sposojenimi nadomestki in postaja čedalje bolj iznakažen, tuje besede izrivajo že uveljavljeno slovensko izrazje … Vse to krni izrazno sposobnost in bogastvo slovenskega jezika. In sklepna misel akademika: »Skrb za jezik je eno osrednjih vprašanj … slehernega Slovenca, da o intelektualcih (kamor športne novinarje najbrž smemo šteti, op. S. K.) sploh ne govorimo ...« Tudi nekateri drugi izobraženci pogosto opozarjajo Slovence na skrb za materni jezik. Žal vse zaman. Nekateri jezikovni kolaboracionisti še kar naprej nekritično posiljujejo slovenščino s tujimi izrazi.
Meseca februarja (mimogrede, 21. februar je mednarodni dan maternih jezikov) sem poleg power playa in slow motiona v slabem tednu v štirih pomembnejših slovenskih medijih našel še tele tuje športne izraze (šport je pač moje veselje in poklic): zip line, body pump, kettlebell lifting, base jumping, basseball, (zakaj ne prevzeta beseda bejzbol?), trampolin, canvas, Urban Roof, floor ball, out door, Beach Pro Tour Futures, canicross, team building; nekdo prodaja svoj domislek (seveda v angleščini) 'playness pedagogiko', čeprav v pedagogiki že nekaj stoletij poznamo in cenimo 'metodo igre'. Drsališče v ljubljanskem trgovskem centru Aleja, so krstili za Aleya Sky. Med modnimi tujimi izrazi je beseda trail zelo pogosta (speed trail, funny trail, Ultra Trail Idrija). Na Gorenjskem oglašajo krožno pohodniško pot s tujim imenom Juliana Trail pa še tek z imenom Triglav Trail Run. Imamo pa tudi pohodniško pot Alpe-Adria-Trail, nič pa tudi ne bi bilo narobe, če bi ji pri nas rekli Pešpot Alpe-Adria. Angleški izraz 'fun' je že skoraj ponarodel (Fun park Menina, Soča fun park, fun run). In namesto kolesarskih parkov gradijo 'bike' oziroma 'bajk' parke. Še na pijačo nekdo v krajevnem slovenskem glasilu vabi v tujem jeziku (well come drink). Žal mi omejen prostor ne dopušča, da bi zapisal vso tujo besedno navlako, ki se je nabrala v slabem tednu. Zanesljivo je vse našteto mogoče zapisati v domačem jeziku. Na drugih področjih ni nič boljše. Znana razumnica na primer z angleškimi izrazi v oklepaju pojasnjuje bralcem, kaj je v slovenščini zapisala (failed states, self-help, fail better).
Na srečo je mogoče najti tudi primere, ki dokazujejo, da jim materni jezik vendarle nekaj pomeni, na primer Konjeniški klub Špik (!) v Zgornjesavski dolini. Ali pa skupina žena iz Gozd-Martuljka, ki je uredila dve pohodniški poti in jih krstila z domačim imenom. Ena je Pot čez Kamen, druga je Rutarska pot za Savo. Simpatično je kranjskogorsko drsališče z imenom Borovška šajba, ki se očitno zgleduje po starem zgornjesavskem izrazu, ki pomeni 'gladko ploskev'. Nekateri gradijo tudi že rolkarske parke namesto tujejezičnih 'skejt parkov'. Jezikovno ozaveščeni športni poročevalci tuji 'slow motion' zamenjajo z besedno zvezo počasni posnetek, namesto 'power playa' pa smo izvedeli, da je »Slovenija dosegla zadetek z igralcem več«. Res, vse je mogoče povedati v domačem jeziku.
Ob zapisanem pačenju slovenščine se postavlja tudi nekaj 'osebnih' vprašanj. Kdo so ljubitelji tujih izrazov? Ali jim je sploh mar za materni jezik? Ali nič ne berejo ali ne jemljejo resno pristojnih jezikoslovcev, ki opozarjajo na skrb za domač jezik? Ali res mislijo, da je tuja beseda več vredna od domače? Pa ne da gre za jezikovni snobizem ali afnanje? Po ZJRS je za inšpekcijski nadzor nad javno rabo slovenskega jezika pristojen inšpektorat pri ministrstvu za kulturo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kolikokrat je pristojni inšpektorat posredoval pri pačenju slovenščine v javnih medijih.
Silvo Kristan, Podkoren
