Komedija Lunapark srbske dramaturginje in dramatičarke Jelene Kajgo je bila krstno uprizorjena v beograjskem gledališču Atelje 212 pred približno letom dni, zdaj pa bo v prevodu Saša Puljarevića in režiji Tijane Zinajić doživela še prvo slovensko uprizoritev, in sicer jutri ob 20.30 na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega. »Čeprav avtorica svojo igro označuje kot komedijo, je to predvsem neke vrste parodija o trku dveh generacij, ki poskušata vsaka na svoj način razumeti ter obvladati svet, v katerem živita,« ugotavlja Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL. »V tem pogledu imamo opraviti z nasprotjem med tradicionalnimi in novodobnimi vrednotami, vendar pa ob tem ni mogoče spregledati, da se mati in hči, ki sta nekakšni protagonistki te drame, kljub nepremostljivim razlikam v stališčih spopadata z precej podobnimi težavami, značilnimi za sodobni čas, kot sta denimo osamljenost in odtujenost, in ob tem ju prevevajo bolj ali manj enaki občutki.«
Besedilo ima v izvirniku naslov Rolerkoster in po besedah direktorice gre v igri resnično za nekakšen »čustveni vlakec smrti«, pri čemer je občutje vožnje v ponorelem vagončku bolj kot ne prispodoba življenja, nad katerim nimamo več pravega nadzora. Vsaj tako se zdi glavni osebi te igre – Ljiljani, odigrala jo bo Bernarda Oman, ki se bliža sedemdesetim letom in komajda še sledi naglici sodobnega sveta in vsem spremembam v njem; živi razpeta med rojstnim Beogradom in Londonom, kamor se je preselila njena hči Ana (Lena Hribar Škrlec), ki se je poročila s tujcem in si tam ustvarila družino. Ljiljana se zaveda, da način življenja, kakršnega je vajena, nepovratno izginja, enako tudi vrednote, ki so ji blizu, toda čeprav se trudi, da bi se sodobnemu času prilagodila, opaža, da vselej zaostaja vsaj za korak ali dva... Vendar tudi Ani ter njenim vrstnikom ni nič lažje – sodobna tehnologija jim je res domača, toda neusmiljeni ritem življenja in vedno nove zahteve okolice, pa naj gre za pričakovanja bližnjih ali širše družbe, jim iskanja sreče in prostora pod soncem prav nič ne olajšujejo.
Ironični pogled na meščanstvo
Kot pravi prevajalec Sašo Puljarević, je bil glavni izziv pri prevajanju avtoričina »nonšalantnost pri rabi jezika«, ki je v srbščini mogoča, v slovenščino pa je zaradi izrazite razlike med govorjenim ter knjižnim jezikom ni mogoče tako zlahka ujeti, ne da bi to delovalo karikirano. Igra Lunapark namreč v osnovi obravnava resne teme, četudi se jih dramatičarka loteva z obešenjaškim humorjem in prizanesljivostjo do tegob sodobnosti. »Pri besedilu me je ob prvem branju pritegnilo predvsem, da so vsi liki po svoje osamljeni, ne glede na družinske ali prijateljske vezi,« poudarja režiserka Tijana Zinajić. »Enako zanimiv je tudi ironični pogled na izobraženo meščansko družino, katere člani se zdijo s svojimi strahovi, zablodami in stremljenji podobni čudaškim likom iz lunaparka, a ne glede na to se lahko v posameznih potezah poistovetimo z vsakim od njih.« Kot dodaja dramaturginja predstave Alenka Klabus Vesel, Jelena Kajgo v svojih dramah tudi sicer pogosto z ironijo obdeluje meščansko okolje, zato jo po svetu nekateri primerjajo s francosko dramatičarko Yasmino Reza. V tem smislu je pomenljiv tudi lik robotke, igra jo Karin Komljanec, ki je po besedah igralke »nekaj med sesalcem, gospodinjsko pomočnico in hrčkom«, vendar si – četudi je zgolj naprava – pravzaprav še edina vzame čas za pogovor z materjo, ki se počuti vse bolj sama in izločena. »Stiske junakinje sem zelo dobro razumela, tudi njen strah pred staranjem in osamljenostjo,« priznava Bernarda Oman.
Scenografijo je zasnoval Darjan Mihajlović Cerar, ki jo je poskušal skladno z naslovom oblikovati v prispodobo tobogana z vsemi vzponi in padci, podobno sporočilo pa je v songe lovila avtorica glasbe Manca Trampuš, sicer članica skupine Koala Voice: »Vse osebe v tej igri so zelo življenjske, režija in glasba pa poskušata pokazati, da je to življenje tudi nekoliko bizarno.« V predstavi poleg omenjenih nastopajo še Tanja Dimitrievska, Diana Kolenc, Gregor Podričnik in Jure Rajšp.
