Srce mi je pospešeno utripalo v ušesih, ko sem se vzpenjal po stopnicah upravne enote. Pride dan, ko se delo v službi zatika na vsakem koraku in se delovnik zaključi s skoraj enourno zamudo. Spoznanje, da vendarle nisem prepozen, je prineslo kanček olajšanja. Drobno olajšanje so bili tudi trije ljudje v vrsti pred mano, saj so vrste vselej priložnost za počitek. »Dober dan,« sem prislonil dlani na pult, »rad bi si naredil novo osebno izkaznico.« »Takoj bova uredila, gospod. Potrebujem le vašo staro izkaznico.« Pogled v denarnico mi je zašibil kolena in v trenutku povzročil napetost v glavi. »Gospod, žal brez vaše stare izkaznice nove ne morem naročiti.« Zavore so popustile: »Kaj pri vas res nikoli ne morete brez kompliciranja?« Uslužbenka je za hip pomolčala in pomirjujoče nadaljevala: »Res je hudo, ko stvari ne gredo, kot si želimo. Zdi se mi, da bi se počutila enako, če bi se znašla v vaši situaciji.« Ne vem, ali so bile besede, morda toplina njenega glasu, morda sočuten pogled, a nesrečen dan se mi je naenkrat zdel manj nesrečen.
Matjaž Figelj,
Digitalizacija bo rešila mnogo naših težav. Nekoč bomo osebno izkaznico naročili kar s kavča, zvečer, ko bomo imeli čas. Saj digitalni podpis že imamo. Tudi potoval...