Višje sodišče je odločilo, da vrtovi ob Plečnikovem stadionu pripadajo naselju Fondovcev in ne družbi Bežigrajski športni park (BŠP).
Janković je bil prepričan, da je občina lastnik parcele ob Plečnikovem stadionu.
Mladi za podnebno pravičnost želijo, da bi bil Plečnikov stadion namenjen javnosti. Od vlade zahtevajo, da stadion odkupi država.
Koliko razčiščevanj lahko še pričakujemo? Se bodo še vedno pričkali, ko ne bo ničesar več ostalo? Le kako bi ta dolgoletni malomarni odnos komentiral Plečnik? Bi soglašal z mnenjem nekaterih, da ta njegova stvaritev nima tolikšne vrednosti, kot jo imajo ostale, in je zato čisto vseeno, kaj z njo počnemo? Je prav tako vseeno, da zasebno povozi javno in da stadion ne bo več v prvi vrsti namenjen prebivalcem? (Gotovo že vemo, da tajkuni običajno niso dobrotniki, ki bi skrbeli za dobrobit ljudi.) Če »malo« pretiravam, ravnamo s preureditvijo stadiona tako, kot bi jemali material iz Keopsovih piramid za gradnjo obcestnih avtobusnih postaj.
In še vedno se mi zdijo aktualna naslednja vprašanja: zakaj ga ni država že pred desetletjem sama obnovila v izvirni obliki in ga oživila s športno-rekreativnimi, kulturnimi in turističnimi dejavnostmi, ki ne bodo krnile njegove spomeniške vloge? Kaj se je zgodilo z odlokom vlade o zaščiti stadiona iz leta 2009, ki pravi, da niso dovoljene nobene gradnje? Kako je ministrstvo za kulturo sploh lahko dalo soglasje? Ali imamo opravka s kulturnim spomenikom ali z gradbeno parcelo?
Že ves čas se strinjam, da bi stadion morala odkupiti država oziroma obnoviti občina. Za marsikaj se hitro najde denar. Tudi Golobova vlada ni v tem nobena izjema: denar je hitro postal glavni motivator za delo zdravnikov; z njim bodo polnili orožarsko industrijo bolj kot žepe revežev. A danes se bom raje ustavila pri drugi aktualni zgodbi, pri Magni. Miro Cerar – izvolili smo ga zaradi njegovega priseganja na moralo in etiko, a nas je kmalu hudo razočaral – in njegov gospodarski minister Zdravko Počivalšek sta za Magno naredila vse: ji namenila hektarje najrodovitnejših zemljišč, prilagodila zakonodajo, zagotovila ogromne subvencije, obljubljala dobre zaposlitve »skoraj polovici Štajercev«, kritiki pa so kar naenkrat postali ekoteroristi. Še se spominjam čivkov, kot je tale: »Magna bo tovarna avtomobilov, tam bo zaposlenih več kot 1000 ljudi! Prosim, da ne zavajate z izrazom 'lakirnica'.« Zdaj pa se napovedana »uspešnost« projekta kaže v pravi luči. Še dobro, da Počivalšku ni uspelo izpeljati njegovega znamenitega »turističnega holdinga«.
Res me zanima, ali bodo naši politiki kdaj odgovarjali za svoje nespametne in zlasti za kriminalne poteze. Mislim pri tem na vse politike po vrsti – leve, desne, sredinske. Počivalšek – upam, da še niste pozabili – tudi za sporne nabave med pandemijo. Ali pa se bomo zadovoljili z njegovim ponavljanjem: »Reševali smo življenja.«
Polona Jamnik, Bled
