»Vedno me je vleklo v hribe, plezat, izkusit to svobodo, precej sem se ukvarjal tudi z gorskimi teki. Že od samega začetka pa me je motivirala predvsem pomoč sočloveku. To je tisti prvi vzvod, ki naredi gorskega reševalca: želja pomagati ljudem, požrtvovalnost in pripravljenost na pomoč v vsakem trenutku. Za to moraš seveda nujno obvladati vse napredno znanje gibanja po gorskem terenu, plezanje pozimi in poleti, smučanje, osnove reševanja s helikopterjem in prve pomoči ter določeno tehnično znanje, ki je specifika našega dela,« pripoveduje Klemen Jelić.
»Spomnim se, kako sem se pred mnogimi, res mnogimi leti šel včlanit v lokalno planinsko društvo. Pa je bil tam en gospod, sva malo debatirala, potem pa je rekel, veš, če hočeš biti v gorski reševalni, moraš biti najprej dober alpinist. Šele potem te povabimo medse. Pa sem rekel, prav, bom pa dober alpinist!«
Internet ne prinaša izkušenj!
Klemen Jelić se je tako včlanil v Alpinistični odsek Kranj, kjer je opravil alpinistično šolo in izpite, ki so ga pripeljali s statusa tečajnika v staž mlajšega in kasneje starejšega pripravnika, pa izpite za alpinista, ki jih je najprej opravil v matičnem društvu, nato pa še pred Komisijo za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Celotna pot je brez prekinitev trajala tri leta in pol. »Ves čas sem seveda veliko plezal z bolj izkušenimi inštruktorji, plezal, plezal, plezal, nabiral izkušnje, in še plezal, plezal, plezal,« pripoveduje.
»Danes so takšni hitri časi, da se zdi, kot da ni več možno gojiti tistega pravega alpinizma ali gorništva, v kakršnega sem pred mnogimi leti vstopil sam. Takrat je bilo jasno, da se v gore vstopa počasi in potrpežljivo, da je treba izkušnje nabirati korak za korakom, predvsem pa z veseljem in s podporo izkušenih inštruktorjev.«
»Doživeli smo velikanski napredek v kakovosti opreme, kar je omogočilo več ljudem, da se začnejo gibati v gorah. Zelo mi je všeč, da se danes rekreira več ljudi kot pred desetimi, petnajstimi leti, več je skrbi za zdravje. A občutek imam, da se veliko ljudi gorništva loteva zgolj zato, ker klikajo po spletu in tam vidijo vse živo, ali pa se s tem začnejo ukvarjati njihovi znanci. Pa pomislijo, kako fino bi bilo, če bi lahko še sami objavili kakšno fotografijo z gorske ture. S tem ni nič narobe, a za alpinizem si je treba vzeti čas. Pri obisku gora se moram zavedati, da hoja po brezpotju in obisk gora pozimi že posega na področje alpinizma in presega znanje običajnega obiskovalca gora. Nobena oprema ti ne pomaga, če je ne znaš uporabljati. Zmeraj bo veljalo, da so najboljša oprema izkušnje, ki jih ne moreš pridobiti čez noč ali prek interneta.«
Alpinizem je tovarištvo
Klemen Jelić poudarja, da se nesreče v gorah lahko zgodijo vsakemu, a obstaja veliko načinov, kako njihovo verjetnost zmanjšati na minimum. »Največja težava je poznavanje in zavedanje nevarnosti v gorskem svetu. Napačno ocenjevanje razmer. Ljudje se danes v naglici zanašajo na poročila s spleta, po možnosti še od neznancev, pri tem pa ne razumejo, da ti podatki najbrž niso popolnoma relevantni. Mogoče se je nekdo samo hvalil, zamolčal pa ključne težave. Mogoče je zamolčal več ur truda in povsem olepšal dejstva. Vsi želijo hitro preveč. Opažamo, da je vedno manj postopnosti, da bi ljudje počasi rasli ter tako pridobivali sposobnost realnega ocenjevanja razmer. Še vedno je najboljši recept, da se na turo odpravimo z nekom, ki smer pozna in ki ima dolgoletne izkušnje. Manj je več!«
Tudi gorski reševalci morajo stalno skrbeti za svojo psihofizično kondicijo. »To počnemo v lastni režiji - tečemo, kolesarimo, smučamo, zelo veliko seveda tudi plezamo, saj je tudi to kondicijo treba vzdrževati. Redno opravljamo tudi obvezne letne in zimske vaje, izobraževanja iz prve pomoči, člani, ki imajo dodatne specifike, recimo reševanje s psi ali letalci reševalci, pa imajo še dodatna redna usposabljanja na postaji.« Kranjski reševalci redno dežurajo tudi na smučišču Krvavec, sodelujejo v izobraževanjih in alpinističnih šolah v lokalnih društvih, izobražujejo javnost in izvajajo preventivne aktivnosti.
Kaj pa je najljubša alpinistična smer gorskega reševalca? »V resnici v zadnjih letih moje udejstvovanje v gorah ne stremi več toliko k težavnosti neke smeri, ampak iščem doživetje kot tako. Da grem z dobro družbo, to mi največ pomeni. Rad obiskujem odmaknjene grebene, brezpotja, smeri, ki niso tako pogosto odplezane; predvsem v navezi z ljudmi, s katerimi že od nekdaj plezam, ki jim zaupam in ki so moji prijatelji. Bolj kot golo plezanje mi je danes pomembno tovarištvo, zato sem še toliko bolj vesel, da sem lahko del takšne ekipe, kot je ekipa našega društva,« pravi Klemen Jelić.
