Mesto, ki je zraslo in se razvijalo na nekdanjem otoku, še danes kaže izjemno povezanost tamkajšnjih prebivalcev z morjem. Morje pred Izolo je bilo vedno polno rib, zato je bilo ribištvo že v srednjem veku zelo pomembna gospodarska panoga. Kot je povedal Demian Omar Sem, vodnik, ki nas je izpred turistične točke pospremil čez cesto do Sončnega nabrežja, so bile ribe v tistem času vsakdanja hrana ribiških družin, meščanov in tudi višjega sloja. Čeprav je zaledje omogočilo družinam pridelavo vina, olja in nekaj zelenjave za lastne potrebe, je bilo morje najpomembnejši vir prehrane.
Pod Benečani, Francozi, Avstrijci
Za izolskega ribiča, kot pove Sem, obdobje pod Benečani bi bilo lahko. Benetkam so ribiči plačevali desetino od ulovljenih rib. Nasoljene so morali sami voziti v Benetke, za povrh pa še plačati visok davek in carino. Iznajdljivi ribiči so posledično razvili tihotapstvo, Izola pa je postala pravo gnezdo te nezakonite dejavnosti. Nasoljene ribe in olje so v Trst tihotapili v temnih nočeh s hitrimi majhnimi barkami (fisolere) in se spretno izogibali beneški kontroli na morju. Kot imajo slovenski ribiči težave s hrvaškimi, so bili v začetku 18. stoletja Izolani v sporu s tako imenovanimi čožoti, ribiči iz Chioggie, ki so bili daleč najboljši ribiči na Jadranu. Imeli so tudi največje barke in so začeli prvi loviti s povlečnimi mrežami, ki so strgale morsko dno in povzročale veliko škode. Leta 1740 je bil v Benetkah sprejet zakon, ki je čožotom prepovedal ribariti v istrskih vodah, dovoljeval jim je le zateči se v istrska mesta v primeru viharja. A so zakon po četrt stoletja izničili, saj je bilo čožotov več kot istrskih ribičev in so z ulovom Benetkam prinašali velik zaslužek. Po uporu istrskih ribičev so beneške oblasti čožotom ponovno prepovedale lov v istrskih vodah, a so spori med ribiči trajali vse do začetka druge svetovne vojne.
Vodnik Sem omeni tudi obdobje Francozov in ribiškega zakona, ki je v duhu francoske revolucije odpravil vse fevdalne omejitve, morje pa je postalo svobodno. Ta francoski zakon oziroma Dandolov odlok je določal natančna pravila ribolova in je postal osnova poznejšemu avstrijskemu zakonu. V začetku 60. let 19. stoletja je avstrijska vlada poslala v Francijo posebnega strokovnjaka z namenom, da preuči tamkajšnje tehnike ribarjenja in umetno gojenje rib in školjk, saj so hoteli pospešit razvoj ribištva v Jadranskem morju. Razvoj ribištva so podpirali tudi istrske obmorske komune in istrski deželni zbor, ki je vlado zaprosil, naj z zakonom zaščiti ribolov.
Rezultati so bili vidni že zelo kmalu, saj se je povečalo število ribičev in ribiških bark, posledično je bil večji tudi ulov rib. Po podatkih naj bi bilo leta 1882 v Izoli 60 ribiških čolnov, ki so imeli v povprečju petčlansko posadko. Ujeli so od 50.000 do 100.000 sardel na dan.
Konec 19. stoletja že tovarna za predelavo rib
Francoz Emile Louis Roullet je leta 1879 odkupil zemljišče ob skalah cerkve svetega Petra in obalni pas z zalivom ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib, ki je začela delovati že dve leti pozneje. Domačini so jo poimenovali fabrica dei Francesi ali fabrica dei bagni. Od leta 1904 so bile v Izoli že štiri tovarne, iz katerih sta potem nastali Ampelea in Arrigoni. Ob omembi obeh tovarn Demian Omar Sem pokaže na star dimnik in iz skupine se sliši omemba tovarne Delamaris. »V drugi polovici prejšnjega stoletja se je Ampelea preimenovala v Iris, Arrigoni pa v Argo. Ustanovljen je bil Kombinat konzervne industrije Delamaris, tri izolska podjetja Ampelea, Arrigoni in Delamaris pa so se nato združila s koprskim De Langladejem v Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola,« razloži vodnik, ki skupino usmeri proti madraču.
Sem skupino ustavi pri kamniti vetrni roži in omeni vetrove, ki so ribičem dobro poznani. »Oče je bil ribič in spomnim se, da je omenil, da je nekoč burja pihala tri tedne skupaj.« Na ribiškem pomolu, ki ga trenutno obnavljajo, nekaj besed nameni tudi ribičem s Kraškega roba. »Nekoč se je lovila tudi tuna in ribiči so spremljali njeno premikanje s Kraškega roba,« pove in povabi, da si ob priložnosti v Križu ogledamo Ribiški muzej tržaškega Primorja. Odličen vpogled v ribištvo v Istri pa ponuja muzej Izolana, z ogledom katerega se je vodeno potepanje po Izoli tudi končalo.
Ko zadiši po ribah, nastopi lakota
In kakšna je zgodba izolskih ribičev danes? Od nekaj sto bark jih je v madraču le še nekaj. Kljub vsemu pa se Izola, ki tovarne za predelavo rib nima že nekaj desetletij, ponaša s kar tremi ribarnicami, sveži ulov pa lahko neposredno na krožnik dobite tudi v izbranih ribjih restavracijah. Med najbolj znanimi je zagotovo Bujol, preprosta gostilnica blizu izolskih ribiških privezov. Z odličnimi in svežimi ribami vam bodo postregli tudi v restavraciji Sidro na Sončnem nabrežju. Vsekakor gre omeniti tudi restavracijo hotela Marina, ki se ponaša z Michelinovim priporočilom. Kuharski mojster Ivica Evačić - Ivek je penzionsko restavracijo spremenil v vrhunsko a la carte gastronomsko destinacijo, obenem pa je trajnostno naravnan, saj že od samega začetka svojega delovanja prisega na lokalno, sezonsko in domače. Razočarani pa ne boste odšli niti od Sonje v San Simonu. x