A če bo hotel biti uspešen tudi tokrat, bo imel obilo dela. Samooskrba in prehranska varnost sta se v teh treh desetletjih občutno poslabšali. Pomemben razlog za to je bil skupni evropski trg in oster konkurenčni boj med »domačimi« trgovci, ki so poleg presežnih kvadratnih metrov in luksuznih trgovin kupce vabili tudi s pretirano nizkimi cenami, akcijami in »lastnimi« blagovnimi znamkami. Če tega niso dobili doma, so šli v tujino in se niso veliko ozirali na zgoraj omenjeni premisi, ki nas zadnji dve leti vse bolj skrbita. Le težko mu bo uspelo najti pot, kako odvrteti kolo nazaj in spremeniti prakso, da so »veliki« trgovci v resnici majhni kupci slovenske živilsko predelovalne industrije (ŽPI), saj pri njih kupujejo predvsem to, česar v tujini ne morejo dobiti v majhnih količinah in po nižji ceni. Večinoma imajo lastne pekarne, dokupujejo le toliko, da ohranjajo vtis široke ponudbe; imajo lastne mesnice, po katerih razporejajo meso, kupljeno od tujih dobaviteljev, seveda v grosističnih količinah. Priložnost za domače dobavitelje so predvsem drobtinice, ki padejo z »velikanove mize«, pa še te razpršijo med vrsto dobaviteljev, češ »da ja ne bi bili od koga odvisni«. Tako je domača ŽPI (p)ostala »grajzlerska«, z izjemo pivovarjev in »paštetarjev«, ki so se temu nekako izvili.
Tako omejeni dobavitelji pa ne morejo biti drugačni, kot da skušajo posnemati edini »delujoči model«. Po kolesarsko sklanjajo glave in pritiskajo navzdol in – če ne gre – tudi sami poiščejo rešitev v tujini. Tako skupaj s trgovci ukrotijo še tako trmastega rejca, saj teden ali mesec dlje v hlevu lahko požre še zadnji zaslužek, ki ga je pričakoval.
Po svoje je mogoče razumeti tudi trgovce, ko skušajo izkoristiti čim več priložnosti za svoje lastnike, vendar pa jim pri tem ne gre pripisovati avreole skrbnikov slovenske samooskrbe in prehranske varnosti. To preprosto ne gre skupaj, saj akcije, kot je na primer Štartaj Slovenija, pomenijo predvsem dober piar, ne pa prelomnega prispevka k nacionalni samooskrbi.
Če ne bi bilo kampanj Kupujem slovensko ali Izbrana kakovost, ki so potrošnike spodbujale, da povprašujejo po domačem, bi bila slika še precej slabša. Trgovci, ki srkajo dodano vrednost slovenskih potrošnikov, bi morali bolj skrbeti za »zdravje« slovenskih dobaviteljev. Žal tega ne počno posebej zavzeto. V letakih spodbujajo potrošnjo tuje hrane, marsikateri lastne blagovne znamke celo maržira bolj prizanesljivo od slovenskih. S tem sicer ustvarjajo videz enake kakovosti po nižji ceni, a končni račun vseeno plačajo kupci. Prvič s tem, ker razdrobljeni domači dobavitelji zaradi »mikro« količin ne morejo doseči specializacije in zmanjševati proizvodnih stroškov, zato morajo svoje izdelke prodajati dražje ali pa se odreči razvoju. In drugič, ker smo z vse večjim uvozom hrane vse bolj usodno odvisni od »dobre volje« velikih tujih dobaviteljev, ki se lahko kadarkoli umaknejo. Kot so se že.
Brez bolj doslednega spoštovanja načela »kupujem slovensko« bosta tako samooskrba kot prehranska varnost tudi po letošnjem oktobru zgolj blagozvočen pamflet za podobne prireditve.
G. Mervič vse to dobro pozna, zato lahko samo upamo, da bo zdaj – tokrat v drugačni vlogi – znal motivirati svoje bivše stanovske tovariše, da poleg obljub in obetavnih reklam tudi dejansko več prispevajo k tej strateški nalogi države.
Marko Višnar, Ljubljana
