Zahtevo za presojo prvega odstavka 69. člena zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo je ustavnemu sodišču podalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Na podlagi tega zakona je nekaterim funkcionarjem od 11. aprila 2020 do 31. maja 2020 pripadala začasno znižana plača, in sicer za 30 odstotkov nižja osnovna plača kot sicer. Ustavno sodišče se je osredotočilo na presojo ustavnosti izpodbijane zakonske določbe le v obsegu, v katerem se je ta nanašala na državne tožilce. Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z vidika njene skladnosti z načelom varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno.
Izpodbijana ureditev je pomenila ukrep, s katerim naj bi se pridobila sredstva, potrebna za financiranje različnih ukrepov države, sprejetih za blažitev posledic epidemije covida-19, ki jih država ni mogla načrtovati ob pripravi proračuna. To je načeloma lahko ustavno dopustni razlog za poslabšanje z zakonom že priznanih pravic posameznikov. Zaradi resnega ekonomskega stanja države se lahko v določenih primerih izjemoma poseže tudi v zakonsko pravico posameznika do plače, ob upoštevanju, da gre za temeljno pravico iz delovnega oziroma službenega razmerja, ki posamezniku praviloma pomeni temelj za njegovo preživljanje. Vendar pa mora biti obstoj resnih ekonomskih razlogov na strani države, ki terjajo poseg v zakonsko priznane pravice posameznikov, jasno izkazan.
Ustavno dopustni razlogi za znižanje plač niso bili izkazani
Ustavno sodišče je presodilo, da takšni ustavno dopustni razlogi niso bili izkazani. V zakonu je zgolj pavšalno navedeno, da so za izvajanje ukrepov za blažitev posledic epidemije potrebna sredstva, ki jih ob pripravi proračuna ni bilo mogoče načrtovati, pri tem pa ni zatrjevano, da država teh sredstev ne more zagotoviti drugače. Zakonsko besedilo navaja celo, da so sredstva za te ukrepe zagotovljena v okviru proračuna za leto 2020.
Državni zbor odgovora na zahtevo ni podal, zato ustavno sodišče razume, da financiranje ukrepov za blažitev posledic epidemije za državo ni pomenilo finančnega bremena, ki ga ne bi zmogla nositi brez posega v zakonsko priznane pravice posameznikov. Prav tako ni mogoče zanemariti, da je bil izpodbijani ukrep bolj kot ne osamljen primer ukrepa, s katerim naj bi se blažil pritisk sprejetih ukrepov za blažitev posledic epidemije na javne finance, so v obrazložitvi še zapisali na ustavnem sodišču.
