Osamosvajanje in osamosvojitev naroda je lahko le kolektivno dejanje. Druga Jugoslavija je bila socialni projekt več narodov. Žal pa je bila federativnost sprekrižana z unitarizmom. Razletela se je, ko je ni več povezoval skupni projekt. Skupna pot v evropsko integracijo ni bila mogoča. Armada je hotela unitarno državo z družbenim modelom »azijskih tigrov« – držav z gospodarskim liberalizmom in političnim avtoritarizmom. Na to se je navezoval projekt Velike Srbije. Razpad federativne države je bil nujen odgovor.
Na politični sceni so v procesu osamosvajanja aktivni mnogi politiki, denimo Kučan, Drnovšek, Stanovnik, Bučar, Peterle, Pučnik, Bavčar, Janša, pa Rupel in kot piarovec Kacin, pa še več drugih. Prepoznali so ugodni trenutek (kairos) za osamosvojitvena dejanja na ustavni podlagi ustave 1974 in ustavnih amandmajev. (Brez take podlage se je Kataloncem izjalovil njihov poskus.)
Od tega historičnega trenutka nas loči dobrih 30 let. Vrsta teh osebnosti je mrtvih, takratni polnoletni državljani pa so že dedki in babice. Država, v kateri živimo, je ob vseh pozitivnih dosežkih mnoge razočarala. Trajne težave današnje Slovenije so: gospodarska izropanost, tuje lastništvo večjih slovenskih podjetij in vseh bank, izguba lastnih blagovnih znamk, zavoženo reševanje meje s Hrvaško, deformacije zdravstvenega sistema, marginalizacija zunanje politike in slovenskega vpliva na prostoru nekdanje Jugoslavije. Na delu pa je angel pozabe, ki zakriva narejene napake. Naj spomnimo, kaj bi bilo v slavilnem muzeju »osamosvojiteljev« zamolčano.
Zelo odločno brani tak muzej gospod Lojze Peterle. Bil je predsednik vlade, ko so sprejemali gospodarsko zakonodajo. Zaradi nesprejemljivega ukrepanja je vlado zapustil (zdaj žal že pokojni) Jože Mencinger, saj je bila pohabljena ekonomska baza samosvoje države. Slovenska manjšina v Italiji je po Peterletovi »zaslugi« izgubila pomembne gospodarske institucije. Kot zunanji minister bi malone ustvaril katastrofo, odvrniti jo je moral neizkušeni Zoran Thaler, ki se je smilil italijanski zunanji ministrici. Namesto da bi ustvaril solidno krščanskodemokratsko stranko, se je posmehoval Kučanovemu pozivu, naj se to naredi. Rezultat je, da imamo v parlamentu pičlo krščansko demokracijo, njen prostor bi normalno segal do ustavnega roba, a največji del prostora parlamentarne desnice in še del prostora onkraj ustavne meje zavzema desna revolucionarna stranka.
Gospod Janez Ivan Janša ima dolg seznam »zaslug«, od trgovine z orožjem do dejanj, zaradi katerih je bil odslovljen iz Drnovškove vlade. Ugrabil je Pučnikovo socialdemokratsko stranko in iz nje naredil desno revolucionarno stranko. Pučnikovo stranko je popačil do neprepoznavnosti, obenem pa slavi Pučnika! Tudi rezultati njegovih treh vlad so zgovorni. Izgubili smo Mercator. Katastrofalno za gospodarstvo je bilo ustvarjanje »druge elite« lastnih tajkunov.
Gospod Dimitrij Rupel je med drugim promotor vilenskega podpisa. Kot his master's voice je ruiniral slovensko zunanjo politiko. Kako se je proslavil kot kratkotrajni ljubljanski župan, je znano. Še zdaj, po upokojitvi, je naredil dovolj škode pri pripravi na frankfurtski knjižni sejem.
Gospod Igor Bavčar, trenutno »službeno odsoten« zaradi svoje gospodarske dejavnosti, s katero je poleg drugega upropastil pomemben del primorskega gospodarstva, je zavozil pri določanju mejnega prehoda s Hrvaško, v trajnem spominu pa ostaja v zadevi 25 tisoč izbrisanih.
A osamosvojitev je rezultat osamosvajanja, z uspehi in napakami. Zato jo je mogoče primerno predstaviti samo kot poudarjeno temo v okviru novejše zgodovine. Tam je potem mesto tudi za zgodovino osamosvojene države, ki traja do danes že več kot trideset let.
Božidar Debenjak, Ljubljana
