»Vse se je začelo z DM tekom za ženske leta 2006,« začne svojo pripoved 75-letna Jožica Rogelj z Malega Slatnika pri Novem mestu. To je bil njen prvi tek po dolgih letih, odkar se je z nastopom službe in prihodom družine prenehala ukvarjati z atletiko. A z upokojitvijo je bilo treba nekako zapolniti čas, pravi.
Njen drugi tek tistega leta je bil že čisto pravi gorski maraton štirih občin, in sicer občin Bohinj, Tolmin, Cerkno in Železniki. Tretji je bil Ljubljanski maraton, kjer je tekla na deset kilometrov, in četrti Pozdrav jeseni v Vipavi. »Tako se je začelo. In naslednje leto sem startala na polno,« pove. Od takrat je odtekla dvanajst gorskih maratonov štirih občin in prav na vseh je bila najstarejša udeleženka. »Nekoč je bil to 35-kilometrski tek, zdaj je 42-kilometrski, z 2800 metri vzpona in prav toliko spusta. Za 42 kilometrov sem potrebovala sedem ur in dve minuti in to je bil moj najboljši čas, pravzaprav je bil vrhunski,« se nasmehne. Doslej je odtekla več kot trideset velikih cestnih maratonov, pri 66 letih pa se je odpravila tudi na 73 kilometrov dolg ultramaraton Celje–Logarska dolina. Na cilj je pritekla s časom osem ur, devet minut in 59 sekund. Čez dober mesec se je z dvema prijateljicama odpravila na maraton v Podgorico, leta 2017 je pretekla Beneški maraton. Leta 2010 je na maratonu v Atenah v svoji kategoriji celo izpolnila normo za Newyorški maraton, vendar se zanj potem ni odločila.
Z mavcem na roki tekla na Jungfrau
Včasih je tekla vsak drugi dan, zadnja leta pa teče vsak tretji dan, tudi pozimi, v snegu in ob nizkih temperaturah, četudi padejo krepko pod ničlo. Na maratone se resno pripravlja, največkrat s tekom čez okoliška polja in gozdove, vsekakor po mehki podlagi. »Za gorske maratone sem se ponavadi pripravljala tako, da sem tekla na Gorjance in nazaj, saj moraš znati teči po kamnih, koreninah, listju, pesku, povsod.« Pred ultramaratoni, kakršen je Celje–Logarska dolina, je običajno prebrala tudi kakšno knjigo s tovrstno tematiko. Ob tem izpostavi knjigo Jej in teci ameriškega ultramaratonca Scotta G. Jureka. »Te knjige so zame navdih, da se na tek pripravi tudi glava, ne samo noge, kajti petdeset odstotkov teka je v glavi, drugih petdeset pa v nogah,« prepričljivo pove Jožica Rogelj.
Na tekmah je »zabeležila« tudi nekaj nezgod. Leta 2011 je na teku okrog Bohinjskega jezera tik po startu v gneči padla in si zlomila roko, pa vseeno tekla do cilja in bila še vedno prva v svoji kategoriji. In tudi mavec na roki je ni ustavil, saj je že tri tedne kasneje tekla na gorskem maratonu na Jungfrau. »Moja prva misel je bila, da kaj bom pa zdaj. Le kako bom šla na Jungfrau? Pa tako zelo sem si želela iti ... Ampak je šlo, tudi z mavcem na roki. Za nič na svetu ne bi izpustila tega maratona. Bilo je nepozabno, v osrčju gora, res veličastno!« Druga nezgoda se ji je zgodila maja 2019 na vipavskem ultra trail teku, dolgem dobrih 53 kilometrov, z 2363 metri vzpona in nekaj manj spusta. Stara je bila 72 let. »To je bil zelo naporen tek. Osemsto metrov pred ciljem, ko sem že slišala glasno navijanje, sem padla in z glavo močno udarila ob tla. Kri mi je tekla skozi nos in skozi usta. Kot razbojnik sem pritekla v cilj. Tam so mi pomagali, niso me takoj spustili domov, saj mi kri ni nehala teči, a k sreči ni bilo nič zlomljenega.«
Sama po brezpotjih
Z neverjetno natančnostjo se spomni vsakega prvenstva, vsake tekme. Vsak svoj pretečeni maraton in polmaraton ter tudi treninge si skrbno zabeleži. Vsako leto teče na njej zelo ljubem novomeškem polmaratonu, petkrat je pretekla istrski maraton, tekla je v Plitvicah, pa štirikrat na Ljubljanskem maratonu, njen najboljši čas je bil 3 ure, 46 minut in 14 sekund, in sicer leta 2011. Tudi gorskega teka na Tre Cime v Italiji, kamor se je odpravila s prijateljicami, se rada spominja. V začetku je odtekla en maraton na leto, zadnja leta pred covidom pa kar po tri. Zadnji je bil leta 2019 na Portugalskem, kamor se je odpravila v okviru Društva Marathon Novo mesto.
Že od mladih nog je tudi aktivna planinka v Planinskem društvu Krka Novo mesto. Vsaj desetkrat na leto se odpravi v visokogorje, kar ji da vzdržljivost, pravi. S planinskim društvom se odpravi zlasti na ture, ki jih sama ne bi zmogla. Tako so šli v Italijo na Marmolado, pa na Toffano in leta 2006 celo na Mont Blanc. »Imamo kar dolge ture, nikoli manj kot osem ur efektivne hoje. Zelo rada grem v gore tudi sama. Trikrat sem prehodila slovensko planinsko pot, rada grem tudi po brezpotju. A zlasti me veseli to, da sem za gorski tek navdušila tudi druge. Tek v naravi, sploh v gorah, je nekaj prečudovitega.«
Medalj več ne šteje
Zadnjih pet let se v okviru Združenja atletov veteranov Slovenije redno udeležuje balkanskega prvenstva veteranov, tako doma kot v tujini, in praviloma posega po najvišjih mestih; kar nekaj balkanskih in državnih rekordov v njeni kategoriji je njenih. Samo lani, denimo, jih je postavila sedem. »Je pa res, da nas v moji starostni kategoriji ni prav veliko,« se nasmehne. Lani se je udeležila vseh veteranskih tekmovanj v Sloveniji in tekla na balkanskem prvenstvu BAMACI v Novem mestu in Grčiji. Po preračunu točk je bila druga najuspešnejša veteranka v Sloveniji (v združenju je več kot 50 veterank), za kar je konec lanskega leta v Tolminu prejela priznanje.
V svoji zbirki ima več kot 100 pokalov, medalj pa sploh več ne šteje. Pred časom so jo svojci kar malo »bremzali«, pove. »Rekli so mi, da sem zasvojena. Pa saj sem bila malo najbrž res,« pove ob nasmehu. Zdaj že razmišlja o naslednjih tekih, med drugim o balkanskem prvenstvu za veterane, ki bo sredi marca v Istanbulu, pa tudi o svetovnem prvenstvu konec marca na Poljskem. Veseli se jih, kot tudi vsakega novega dne, ko se odpravi ven, v naravo. »Ne maram negativnih ljudi. Slabo je treba odmisliti, dobro negovati. In nič godrnjati. Vsak mora zase narediti nekaj dobrega,« še doda.