Po uvodni Zdravljici v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Davorina Morijaje torkovo državno proslavo v Cankarjevem domu odprl slavnostni govornik, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič, ki je poudaril: »Umetniki so okrog sebe sposobni širiti razglede, poglabljati uvide, gojiti forme in vsebine, ki ne zastarevajo, da jih lahko ljudje vedno znova postavljamo med svet, minljivost, bolečino in sebe, kar je globoko blagodejno.« Umetnost je označil kot »nepredvidljivo in najresnejšo obliko človeške kreacije«. Stoječe ovacije sta na prireditvi prejela oba dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič.
Napaka je največje darilo
Nagrajenka Ema Kugler, znana po unikatni filmski govorici v svojem opusu, ob katerem začne gledalec radikalno drugače dojemati sedmo umetnost, je v svoji video predstavitvi povedala, da filme dela zato, ker je toliko neznanega, s čimer se filmar sooča, toliko vznemirljivega. »Na koncu ugotoviš, da imamo vsi v sebi vsa znanja. Napaka je največje darilo, ker se naučiš, da je milijon drugih poti, samo preizkusiti jih je treba.« Njen celovečerec Človek s senco kot tudi film Srečen za umret režiserja in scenarista Matevža Luzarja, enega od letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada, bosta na spletni strani Baze slovenskega filma brezplačno na ogled še danes do polnoči.
Ob Luzarju so nagrade Prešernovega sklada za vrhunsko ustvarjalnost v zadnjih treh letih prejeli še pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj in glasbenik Drago Ivanuša, pianist Aleksander Gadžijev, akademski slikar Nikolaj Beer in arhitekturni atelje Medprostor. Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič, ki v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca opisuje očetovo trpljenje pod fašizmom, je med drugim dejal: »Jezik ni samo komunikacija, je tvoja intima. Jezik ti daje dostojanstvo. Tvoja prva beseda je slovenska in zadnja bo tudi slovenska. Če se ne boriš za svoj jezik, to pomeni, da se ne boriš za svoje človeško bistvo. Dandanes, če bi se spet znašli v takih tragičnih razmerah, mislim, da bi se še znali upreti. Sicer smo Slovenci znani po tem, da dostikrat pokleknemo, ampak v ključnem trenutku znamo udariti.«
Po koncu proslave, ko so nekateri v dvorani že začeli vstajati, je na oder prišla tudi pesnica Svetlana Makarovič v spremstvu Jaše Jenulla in Borisa A. Novaka ter odrecitirala pesem Zla runa: »A to ni več ista voda. Nevidna se zdi, zla runa, v severni veter zarisana. A to ni več isti veter. Nevidna se zdi, zla runa, s prstom na vrata začrtana, a ta vrata ne držijo več v isto hišo. S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše.« Požela je navdušen aplavz.
Umetnost je delo
Obiskovalce proslave je sicer že ob prihodu pred vhodom v Cankarjev dom pričakal zgovoren transparent »Umetnost je delo.«, ki so ga držale tri predstavnice sindikata samozaposlenih v kulturi ZASUK. »Osmega februarja smo že vajeni standardne državne folklore, ko se kulturi nameni nekaj slavnostnih besed,« so pojasnili v sindikatu. »Državniki se v najboljših kostumih prikažejo v elitnih ustanovah, prebere se nekaj zimzelenih sonetov, podeli nekaj priznanj in na dolgo govoriči o pomenu kulture za obstoj naroda. A tovrstne kulturne prireditve ne naslavljajo množic. Ne naslavljajo delavcev in delavk, ki so nosilci vsega, kar lahko definiramo kot kulturo, pač pa naslavljajo kulturo kot abstraktno vrednoto, ločeno od naših življenj. Če se v tej državni folklori dejansko pojavi človek, pa nam je ta predočen kot nekakšno mitološko bitje, umetnik, ki ločeno od množic ustvarja v čisti duhovni ekstazi. Čemu služi vsa ta kulturniška mitologija? Kot prvo nas, delavce, ločuje v različne kategorije: na kulturne in nekulturne, ustvarjalne in neustvarjalne, nadarjene in nenadarjene … Zamegli nam torej preprosto dejstvo, da je vsako delo ustvarjalno. Ustvarjalci kulturnih izdelkov nikakor nismo posebna vrsta ljudi, ki deluje ločeno od preostalega delavstva, pač pa smo del enakih proizvodnih procesov in si delimo enake usode.«
Danes so se nato po vsej državi vrstile različne kulturne prireditve. Osrednja slovesnost je bila ob Prešernovi rojstni hiši v Vrbi, na ljubljanskem Prešernovem trgu pa so se opoldne pesniku poklonili tudi s tradicionalnim recitalom, ki ga vsako leto pripravi Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Njegovi poeziji so prisluhnili še na novogoriškem Bevkovem trgu in Grajskem trgu v Mariboru.