Okoliščinam in načinu, kako je slavni kitarist Jimi Hendrix zapustil svet, smo se v tej rubriki že posvetili. Ni ga ubila CIA ali kako drugo globoko ozadje, ampak je umrl zaradi opustitve pravočasne pomoči oziroma prepozne reakcije londonske rock scene, s katero je bil povezan. In na primerljiv način je slovo od tega sveta vzel Josif Visarionovič Stalin; ni nujno, da bi živel bistveno dlje, kot je, četudi bi bil deležen primerne reakcije, vendar je zgodba zgovorna, govori pa o diktatorju, katerega življenje je dokončal njegov lasten ustroj diktature.
Mirovanje kot zarota
Zadnje dneve svojega življenja je Visarionovič preživljal v svoji podeželski dači, družbo mu je delala le najožja posadka, v kateri je bil tudi Georgij Malenkov, ki je v prvih dneh po Stalinovi smrti le-tega nasledil, a potem izgubil tekmo s prav tako prisotnim Nikito Hruščovom, ki je bil tedaj šef partije v Moskvi. Druga dva člana najožjega kroga sta bila obrambni minister Nikolaj Bulganin in vodja NKVD Lavrentij Berija. Značilnost življenja v dači je bila, da je Stalin, takoj ko se je zbudil, preostale poklical k sebi na druženje. Nemalokrat so gledali filme in jedli, obenem pa razpravljali o tekočih zadevah. Ena bistvenih stvari tiste dni je bila čistka, ki jo je Stalin usmeril proti kremeljskim oziroma moskovskim zdravnikom, med katerimi so bili mnogi judovskega porekla. Obtožil jih je tako imenovane zdravniške zarote proti sovjetskemu vodstvu, kar je bilo obenem nadaljevanje obračuna s kozmopolitstvom, v katerem so bili fizično ali drugače odstranjeni judovski intelektualci in umetniki, ker naj bi bili premalo sovjetski in preveč zahodnjaški.
Nastanku teorije o zdravniški zaroti je botrovalo pismo Lidije Timašuk, kremeljske kardiologinje, v katerem je trdila, da se je Andreja Ždanova, ključno osebo sovjetske povojne kulturne politike, zdravilo narobe. Ždanovu je leta 1948 odpovedalo srce. Glavni osumljenec je bil dr. Jakov Etinger, vodilni ruski kardiolog, ki je leta 1951 umrl zaradi posledic zasliševanja in mučenja. Njegov zasliševalec Mihail Rumin je zato doživel degradacijo, vendar je s pomočjo Malenkova uspel do Stalina dostaviti pismo, v katerem je za smrt dr. Etingerja obtožil svojega šefa Viktorja Abakumova, ki je bil minister za državno varnost. Na ta način sta Malenkov in Berija odstavila konkurenčnega Abakumova, obenem pa so iz arhivov izvlekli pismo Timašukove, ki takoj po smrti Ždanova niti ni imelo učinka. V novonastali situaciji je služilo za dokaz, da zdravniška zarota res obstaja. Januarja 1953 so sledile aretacije, v katerih je bilo aretiranih deset zdravnikov, med drugim dva Stalinova osebna zdravnika. Obtoženi so bili terorizma in zarotniškega delovanja, medtem ko je bil dr. Vladimir Vinogradov aretiran že poleti, potem ko je Stalinu svetoval mirovanje, kar je ta razumel kot zaroto oziroma kot poskus podobne osamitve, kakršne je bil v njegovi režiji deležen že Lenin.
Popivanje do jutranjih ur
Osemindvajsetega februarja 1953, na zadnji dan meseca, je bila v dači večerja s popivanjem do jutranjih ur, po katerem je Visarionovič izginil v spalnico, iz katere se ni javljal ves naslednji dan. Nihče si ni upal vstopiti in ga zbuditi, šele pozno zvečer si je to drznilo osebje dače in ga našlo ležečega na tleh. Zadela ga je kap. V dačo sta prišla Malenkov in Berija, vendar nihče ni poklical zdravnika. Zdravniki so prišli šele zjutraj, 2. marca, in se ga, prestrašeni zaradi razmer v državi, menda niti niso upali dotakniti. Visarionoviču ni bilo pomoči in 5. marca je umrl.
