Namesto da bi v začetku prejšnjega tedna odšel na zaključne priprave v kraj, v katerem je pred slabim mesecem dni po dveh letih spet stal na zmagovalnih stopničkah, je Jakov Fak obležal v postelji. V slovenskem taboru so si oddahnili, ko je v petek že opravil lažji trening, še bolj, ko je postalo jasno, da se jim bo v sredo lahko pridružil na prizorišču svetovnega prvenstva.
»Jutri imam v načrtu še prvi hitri trening, da bomo videli, kako se telo odzove ob večjih obremenitvah. Glede na to, da sem bil na smučeh že pred tremi dnevi, bi lahko sklepal, da telo dobro okreva in se dobro bori po preležani bolezni, pa tudi počutje je iz dneva v dan boljše. Ker bom v sredo na poti, bo to zame lažji dan, potem pa bomo v četrtek ponovili še en hitri trening in videli, ali bom pripravljen za start sobotne sprinterske tekme. Dejstvo je, da se ni nikoli lahko vrniti po bolezni, vendar delam vse, da bom čim prej na ravni kot pred njo,« je po včerajšnjem še enem pokljuškem treningu dejal Jakov Fak, ki bo, kot že tolikokrat do zdaj, glavni adut slovenske biatlonske reprezentance na najpomembnejših tekmah sezone.
Vprašanje je, koliko moči mu je bolezen vzela, vendar se s tem ne želi obremenjevati. Če se mu lanska olimpijska sezona ni izšla po načrtih, je v letošnji spet konkurenčen. Morda ne s tistimi najboljšimi, med katerimi tako ali tako izstopa Norvežan Johannes Thingnes Boe, ki bo v Oberhofu prvi kandidat za zlato odličje v vseh disciplinah, v katerih bo nastopal, toda z dobrim strelskim nastopom je lahko Fak zelo visoko. O morebitni kolajni sicer že pred boleznijo ni razmišljal, preprosto zato, ker ... »Drugače bi bilo, če bi bil v sezoni že petkrat na stopničkah in če bi bil ves čas med deseterico, zato bo zame najbolj pomembno, da ostanem zbran na tekmah, na katerih bom nastopil.«
Na zadnjem svetovnem prvenstvu, ki je bilo pri nas na Pokljuki, je svojo najboljšo uvrstitev dočakal v zadnji disciplini, ko je bil na tekmi s skupinskim startom peti. Prav na njej je pred osmimi leti v Kontiolahtiju osvojil svojo drugo zlato kolajno na svetovnih prvenstvih, tri leta prej je bil v Ruhpoldingu najboljši na 20-kilometrski preizkušnji. V svoji zbirki kolajn na svetovnih prvenstvih ima še srebro iz mešane štafete, prav tako iz Ruhpoldinga, ter dva brona, enega za slovensko reprezentanco leta 2013 v Novem Mestu in štiri leta prej v Pjongčangu, ko je nastopal še za Hrvaško. Obakrat je bilo to v sprintu.
»V tej sezoni niti enega sprinta še nisem opravil po svojih željah, se pravi, da bi bil na strelišču stoodstoten, kar bo v Oberhofu nujno, če bom želel biti med najboljšimi. Res je, da so mi letos bolj ležale tekme z več streljanji, ampak tam je možnost za visoko uvrstitev večja le, če si zbran. Vendar ti izračuni niso tako preprosti, ker je tudi več možnosti za napake, vemo pa, da se v vrhunskem športu ne moremo izogniti tveganjem,« opozarja dobitnik tudi dveh olimpijskih kolajn, tudi tu ene za Slovenijo (Pjongčang, 2018) in Hrvaško (Vancouver, 2010).
Čeprav Oberhof slovi po tem, da je vreme velikokrat megleno in vetrovno, se Fak tja rad vrača. Tudi zaradi velikega števila gledalcev, ki naredijo najboljše vzdušje na biatlonskih tekmah. »Načeloma mi je všeč vsako prizorišče, vendar je Oberhof vseeno nekaj posebnega. Bomo videli, kakšno vreme bo zdaj, ko smo februarja in je običajno precej bolj stabilno, kajti večinoma so bile tam tekme januarja. Želim si le, da mi bolezen ni vzela preveč moči, da bom na strelišču natančen in zbran,« je dan pred odhodom na vzhod Nemčije še dejal najboljši slovenski biatlonec do zdaj.