Da se Prešernova nagrada Makarovičevi v celoti lahko izroči, je odločila in prek družbenih omrežij sporočila Asta Vrečko, kulturna ministrica, in sicer naj bi se to zgodilo 7. 2. 2023 na prireditvi v Cankarjevem domu (CD) v okviru programa proslave v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Upravni odbor Prešernovega sklada (v nadaljevanju: UOPS) je nato podal izjavo, v kateri je zapisal, da so se v javnosti razširile domneve, da bo Makarovičevi nagrada, ki jo je leta 2000 javno zavrnila, izročena na prireditvi 7. februarja v CD in da program proslave vključuje tudi nastop nagrajenke. Vse našteto je UOPS zanikal oziroma zavrnil, saj scenarij februarske podelitve ne vključuje nastopa nekdanje nagrajenke, vsako leto pa je mogoče podeliti največ dve veliki Prešernovi nagradi.
UOPS nadalje navaja: »Za ponovno podelitev nagrade v primeru predhodne zavrnitve ni pravne podlage, saj omenjeni zakon zavrnitve ne predvideva. Ker pa je gospa Makarovič formalno dobitnica velike Prešernove nagrade za leto 2000, UOPS ne vidi zakonske ovire za vročitev nagrade nagrajenki v skladu s pravilnim postopkom vročitve, ki pa mora biti pred tem pravno in zakonsko reguliran; postopek pravne in zakonske regulacije do zdaj ni bil sprožen, saj na UOPS s strani Makarovič do zdaj ni bila naslovljena uradna prošnja za vročitev nagrade.«
Moj komentar izjave, ki jo je podal UOPS, je naslednji.
UOPS ugotavlja, da za ponovno podelitev nagrade v primeru predhodne zavrnitve ni pravne podlage, saj omenjeni zakon zavrnitve ne predvideva. Po mojem mnenju v obravnavanem primeru ne gre za ponovno podelitev nagrade, ampak gre le za izročitev že v letu 2000 podeljene nagrade, ki pa zaradi zavrnitve prejemnice ni bila izročena oziroma je prejemnica ni sprejela (niti zavestno niti fizično). UOPS nima niti po zakonu niti po statutu Prešernovega sklada pristojnosti glede odločanja o načinu podeljevanja nagrade, ampak je le-ta določena že z zakonom, čeprav zelo pomanjkljivo. Tretji odstavek 7. člena zakona o Prešernovi nagradi določa, da nagrade podeljuje UOPS na osrednji proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Določba prvega odstavka 11. člena zakona sicer določa, da ima Prešernov sklad statut, ki podrobneje odloča o načinu podelitve nagrad. Omenjeni statut v svojem 2. členu spet določa način podelitve nagrad, v določbi 3. člena statuta sklada med naštetimi pristojnostmi UOPS le-temu ne daje nobene pristojnosti glede načina podeljevanja nagrad.
Iz navedenega je jasno razbrati, da je zakon resnično pomanjkljiv za primer zavrnitve nagrade oziroma poziva nagrajenca za prejem že podeljene in ne vročene nagrade. Menim, da mnenju UOPS, po katerem ne obstaja pravna formalna podlaga za izročitev že podeljene nagrade, ne moremo ugovarjati, saj zakon dejansko takega primera ne ureja. Vendar UOPS nima pravice oziroma tudi nima pravne pristojnosti zavrnitve izročitve že podeljene Prešernove nagrade, saj zakon tega ne prepoveduje. Če ne drugače, bi se moral UOPS oziroma ministrstvo za kulturo obrniti na zakonodajalca, t. j. državni zbor, za avtentično tolmačenje zakona o Prešernovi nagrade v delu, ki se nanaša na zavrnitev in ponovni prejem že dodeljene nagrade.
Po drugi strani pa bi vprašanje kazalo obravnavati povsem s človeškega oziroma sociološkega vidika. Vemo, da gre za po svoje precej kontroverzno umetnico, pesnico, gospo Svetlano Makarovič, nesporno umetnico, ki je slovenski kulturi dala neizbrisljiv pečat. Umetnica ima izostren odnos do aktualnega družbenega dogajanja. Verjamem, da so bile razkrite nečednosti patra Marka Ivana Rupnika razlog tako zavrnitve kot ponovne zahteve za sprejem že podeljene Prešernove nagrade za njeno življenjsko delo. Na koncu upoštevajmo tudi umetničino starost. Ali naj dotlej čaka, da bo državni zbor sprejel ustrezne spremembe oziroma dopolnitve zakona?
Zato predlagam, da se umetnico povabi, da sodeluje v programu osrednje proslave ob podelitvi Prešernovih nagrad v CD 7. februarja 2023. Le tako bomo dokazali, da si državljani Slovenije zaslužimo praznovati kulturni dan.
Branka Kastelic, univ. dipl. iur., Ljubljana
