Blagovna znamka, ki jo upravlja Razvojna agencija Sora, se je v začetku imenovala Babica Jerca in dedek Jaka. »Povezala je nosilce dopolnilnih dejavnosti na škofjeloških kmetijah z namenom, da kmetovalcem pomaga vstopati na trg, potrošnikom pa zagotovi preverjeno hrano ter kakovostne pridelke in izdelke različnih obrti. V sklopu znamke se namreč izvajajo tudi nenapovedana preverjanja kakovosti in kontrole na Biotehniškem centru v Naklem,« pojasnjuje Vanja Frlic Šturm.
»Naše društvo skrbi za strokovno podporo članicam in članom, predvsem pa za druženje, povezovanje in prenos znanja. Mnogi vstopijo v društvo, tudi če niso vključeni v znamko ali nimajo profesionalne kmetije, pač pa se preprosto želijo naučiti spretnosti, ki jih imajo naše članice in člani.«
Drugačna hrana
»Pomembno je, da vlagamo v podeželje, da ljudi motiviramo, jih podpiramo in jim pomagamo. To se potem stokratno zrcali v naši lepi, raznoliki krajini, zdravem življenjskem okolju in splošnem odnosu med ljudmi. Meni osebno je v veliko zadovoljstvo, da spodbujamo prenašanje znanja, to se mi zdi res lep doprinos k skupnosti. Saj ni treba vsega početi na isti način, kot so delali nekoč, je pa lepo vedeti, kakšni so tradicionalni postopki,« je prepričana Vanja Frlic Šturm.
»Lepo bi bilo, če bi se vsi zavedali, da je takšna hrana popolnoma drugačna hrana. Zakaj? Težko vam povem z besedami. Hrana z naših kmetij na krožnike pride sveža, z okusom. Ker je manj transporta, seveda, predvsem pa, ker jo pridelujejo in predelujejo roke, ki v to vložijo čas, spretnost in stoletno znanje. Krušno peč zakurijo s pravimi drvi, marmelado mešajo s kuhalnico, to niso neki veliki hektolitrski kotli, ki bi vse naredili sami. Tukaj ni gumba na mašinci, ampak je občutek. Roke, ki vsako zelišče, ki ga položijo v čajno mešanico, ob pravem času naberejo na gorskih travnikih ali zasajenih njivah. V tej hrani je nekaj, kar je težko opisati, a je hkrati nemogoče zgrešiti,« pripoveduje Vanja Frlic Šturm.
Še posebej se ji zdi pomembno, da člani društva varujejo veščine in spretnosti, ki so do njih prišle skozi stoletja bivanja v tem prostoru. »To znanje je preživelo do danes, v hitrem in nasičenem tempu sodobnega sveta pa vedno bolj tvegamo, da ga izgubimo. Ti ljudje ohranjajo našo skupno dediščino kot popotnico za zdravo prihodnost. Mnogi od njih s svojo hrano oskrbujejo lokalne šole, kar je ključno za zdravje naših otrok. Ni prav, da otroci zaužijejo toliko uvožene hrane, tega bi se morali bolj zavedati in v lokalno samopreskrbo vlagati več resursov. Prav tako naši člani varujejo semena, ki so temelj preživetja celotnega človeštva.«
Kako se skisa zelje
Društvo za razvoj podeželja Resje vsako leto pripravi vsaj deset dogodkov, ekskurzij, ogledov dobrih praks, piknikov, pohodov ter predvsem različnih strokovnih izobraževanj - prikazov pridelave ali predelave hrane, recimo natančen prikaz izdelave mladega sira, peke ajdovega kruha, kisanja zelja, izdelave testenin, pa tečaj prve pomoči na kmetiji ali usposabljanja v kulinariki ...
»Gre za povsem praktične delavnice, na katerih udeleženke in udeleženci aktivno sodelujejo in se lahko resnično naučijo neke veščine ali postopka. Sama sem po duši zeliščarica in imam najraje, ko gremo na kakšen izlet v naravo, nabiramo prosto rastoče ali nasajene bilke in jih potem skupaj predelamo, si izmenjujemo izkušnje o učinkih, skrivnosti glede sušenja ali skladiščenja, dobre prakse o uporabi ...«
»Veste, najbolj fajn pa je, da pridemo skupaj. V živo. To je najpomembnejše. Vsi rabimo druženje in posebna vrednost je, ko lahko s podobno mislečimi ljudmi preživiš nekaj kakovostnega časa. Na naših srečanjih mimogrede rešimo ogromno zagat in problemov, osebnih, poslovnih, tehničnih. Veliko je izmenjave znanja – učimo se, tudi ko na to sploh nismo pozorni. Opažam, da grem sama z vsakega srečanja domov močnejša. Pogosto mi pomagajo, da prek soočenja različnih mnenj in izkušenj bolje sestavim lastne misli, dobim kakšno podporo v dvomih, ali pa sem preprosto boljše volje,« pripoveduje Vanja Frlic Šturm.
»Sama sem v društvu šele zadnji dve leti in izjemno sem ponosna na vse sočlane, ki vztrajajo že več kot dvajset let. Čeprav je njihovo delo trdo in težko, živijo od tega, kar radi delajo. Občutek imam, da če bi imeli še več teh dopolnilnih dejavnosti, bi lahko vsi vse prodali. V moji mladosti nam kmetijstva niso predstavljali kot nekaj lepega. Danes na srečo pridobiva na veljavi. Vedno bolj se zavedamo, da je pomembno, da imamo na štedilniku svojo hrano, in upam, da bo ta zavest še rasla.«
Ta hip je največji izziv Društva Resje pridobivanje mlajših članic in članov. »Večina članov je v društvu od samega začetka, zdaj pa je počasi čas za nove generacije. Gruntamo in gruntamo, na kakšen način jih pripeljati skupaj. Svet je tako nasičen z informacijami, da je mladim res težko izbrati in presoditi, kje se skrivajo kakovostne vsebine. A verjamemo, da imamo v culi dobro popotnico in da bo iz škofjeloških hribov zraslo še marsikaj lepega in navdihujočega,« pravi Vanja Frlic Šturm.
