Koliko moči vam je vzela bolezen in kako je s tekaško pripravljenostjo nekaj dni pred začetkom svetovnega prvenstva?
Na žalost sem bila na prisilnem desetdnevnem počitku, med katerim so mi družbo delali antibiotiki. Kakšno je moje dejansko tekaško stanje, bomo videli šele ta konec tedna, ko bom začela hitre treninge. Na teh počasnih treningih, ko delam »bazo«, se počutim v redu in ni videti kakšnih večjih posledic.
Na vseh letošnjih tekmah, na katerih ste nastopili, ste prevladovali v teku. Ali ste pričakovali, da boste tako hitri v primerjavi s tekmicami, še zlasti zato, ker imate šele prvo sezono na sebi nekajkilogramsko breme v obliki puške?
Na začetku, ko sem se šele nameravala preseliti med biatlonke, so me vsi opozarjali na to, da bom imela na ramenih puško, ki pomeni dodatne kilograme. Dejstvo je, da se to res pozna. Zagotovo je razlika, če tečeš s puško ali brez nje, toda po drugi strani to ni ne vem kakšna utež, da se tega ne bi dalo natrenirati. Mislim, da tečem enako, kot sem prej, glede samih tekaških časov pa … Nič, odlično je, da sem med najhitrejšimi, nisem pa pričakovala, da bom ves čas v osredju.
Drugo presenečenje je, da ste se tako hitro spoprijateljili s streljanjem, ampak očitno je, da imate zanj dober občutek.
Nisem si mislila, da bom tako hitro napredovala. Morda pa imam res ta potreben občutek za streljanje, toda če želiš v nečem uspeti, narediš vse za to, da bi bil čim boljši. Ne samo jaz, pač pa s celotno ekipo veliko delamo za to, da bi bili najboljši, in dejansko rezultati kažejo, da nekaj delamo prav. Zavedam se, da mi manjka še veliko, da bi bila dobra strelka.
Pred začetkom sezone ste dejali, da bi morali biti nadnaravni, da bi bili že takoj na začetku med najboljšimi.
To je bilo bolj mišljeno na temo, kaj bi bilo, če bi bila že takoj na stopničkah, ampak dve peti mesti v moji prvi sezoni sta tudi zame presenetljivi. Resnično nisem pričakovala, da bo šlo vse tako hitro, je pa res, da je vedno težje nekaj ponavljati kot napadati. S sezono sem zadovoljna, vsi ti rezultati so zame samo dodatna spodbuda za delo naprej.
So vam že prišli v kri vsi protokoli pred začetkom tekem?
Mislim, da sem se zdaj že navadila na vse te zadeve pred startom, od tega, kako se ogreti in koliko časa potrebujem za ogrevanje, do tega, kaj vse je treba pred startom narediti. Običajno pridemo na prizorišče tekem dve uri pred startom, nato pa je bolj ali manj od tekmovalke odvisno, kako bo izkoristila čas od prihoda na stadion do samega starta.
Ali bi zase že lahko rekli, da razmišljate kot biatlonka?
Raje bi rekla, da ne razmišljam toliko o tem, ali sem že na tisti ravni kot najboljše biatlonke, pač pa jih raje opazujem, da vidim, kaj delajo one in kaj bi pri sebi lahko še izboljšala. Kot sem že večkrat dejala v tej sezoni, je to predvsem sezona, v kateri se še učim.
Kako so vas sprejele tekmice? Nekatere od njih poznate tudi še iz tekaških vrst.
Po sprintu v Hochfilznu, ko sem bila prvič peta, so skoraj vse prišle do mene, še zlasti tiste, s katerimi sem bila na podelitvi rož, in mi čestitale. Tudi one so bile presenečene, da sem tako visoko. Zadovoljne so, da sem se jim pridružila, jih je pa morda včasih malo strah.
Kakšna je razlika med vzdušjem na tekaških in biatlonskih tekmah?
V smučarskem teku je v primerjavi z biatlonom več nediscipline, pa tudi sicer se vsakdo drži bolj zase. Najbolj se to pozna na treningih, čeprav se je tudi to v zadnjih letih začelo spreminjati in je bilo več medsebojne komunikacije, ampak se to z biatlonom ne da primerjati. To sta dva različna športa, in če samo govorimo o številu gledalcev na tekmah, jih je v biatlonu nekajkrat več. Mislim, da je tudi več družabnosti in druženja.
Za sabo imate že veliko svetovnih prvenstev, nastope na olimpijskih igrah, osvajali ste tudi kolajne, vendar je bilo vse to v teku na smučeh. Imate pred svojim prvim biatlonskim svetovnim prvenstvom kaj treme?
Ne, resnično nimam nobene treme. Nasprotno, komaj čakam, da se vse skupaj začne. Spomladi, ko sem prestopila v biatlon, sploh pomislila nisem, da bi letos že lahko nastopila na svetovnem prvenstvu. Vse skupaj se dogaja zelo hitro, sicer pa sem bila še pred tednom dni bolna, tako da sem lahko samo vesela, da sem del slovenske ekipe. Naredila bom vse, da bom čim boljša.
V Oberhofu še niste nastopili, zagotovo pa veste, da velja za biatlonsko meko, kjer so tribune vedno polne. Ste se že kaj seznanili s progo in streliščem na njem?
Pozimi res še nikoli nisem bila v Oberhofu, sem bila pa že večkrat tu poleti, tako da vem, kakšni so pogoji za rolkanje, pa tudi, kako ogromne tribune so tam. Že zdaj sem radovedna, koliko gledalcev bo na tekmah, in se jih veselim. Znano mi je, da so proge v Oberhofu težke, kako težke so, pa se bom prepričala v ponedeljek, ko bomo prišli na prizorišče. Takrat se bom seznanila tudi s streliščem.
Ricco Gross, glavni trener slovenske reprezentance, je na novinarski konferenci pred odhodom na priprave v Ruhpolding dejal, da vas ne želi obremenjevati z rezultati. Kakšne pa so vaše osebne želje?
Največji uspeh zame bi bil, če bi tekla tako, kot sem do bolezni, se pravi, da bi tekaško ostala v svojih normativih. Vem, da sem v streljanju leže sposobna podreti vse tarče, v streljanju stoje pa bi bilo zame idealno, če ne bi zgrešila več kot dveh strelov. Pomembno bo, da si na strelišču ne bom naložila prevelikega pritiska, predvsem pa, da bom vse naredila tako kot na treningih. O rezultatih pa resnično ne razmišljam, vsaka tekma bo priložnost zase.
