K pisanju tega članka me je spodbudila aktualna zdravstvena kriza, o kateri sem v Objektivu že pisal (glede težav pacientov, ki nimajo osebnega zdravnika). Pričujoči članek sem zastavil nekoliko širše. Za uvod moram vseeno povedati, da zdravniški poklic zelo cenim. Zavedam se, da zdravniki nikakor nimajo previsokih rednih plač. Nasprotno, sam bi jih (vendar ob uvedbi drugih sprememb, ki bi preprečile sedanje zlorabe sistema) še zvišal. Zato se mi zdi načrtovana reforma zdravniških plač koristna vsaj v delu »rednega« prebijanja plačnega stropa v 57. plačnem razredu javnih uslužbencev (začasno je bila ta meja tako in tako že prekoračena z interventno »korona« zakonodajo). Zvišanje plač privoščim zlasti splošnim zdravnikom in tudi mlajšim specialistom, ki morajo v praksi pogosto resno garati, prenašati samovoljo starejših predstojnikov, obenem pa njihov zaslužek na koncu meseca ni nič posebnega. Številnim zdravnikom sem za korektno storitev, ki sem je bil deležen, tudi osebno hvaležen. Seveda gre za poklic, ki je nekaj posebnega. Kot tak zdravniški poklic praviloma povsod spremljata visok družbeni ugled in spoštovanje najširših slojev prebivalstva.
Fotografija: Luka Cjuha
Kot pravnik, ki spremlja družbeno dogajanje, pa sem vendarle že leta in leta pozoren na nekatere elemente pravnega, ekonomskega in družbenega položaja zdravnikov, k...
Po Sloveniji danes poteka maraton nadzora hitrosti, v sklopu katerega bodo policisti med 6. in 18. uro na več sto vnaprej znanih lokacijah poostrili...
