Slovenci so vse naredili, kot je treba. Že v osemdesetih so zgradili vznemirljivo družbo, ki je bila opazno drugačna od vsega, kar smo imeli v preostalem delu države. Slovenija, moja dežela, Nova revija, Mladina, Tribuna, Katedra, Radio Študent, Pankrti, Borghesia, Laibach, Neue Slowenische Kunst, Gledališče sester Scipion Nasice, Irwin, Konglomerat FV, Lilit, Magnus, alternativa, pluralizem, demokracija, Odbor za varstvo človekovih pravic: kaj, za božjo voljo, so »človekove pravice«? Mi na jugu in vzhodu Jugoslavije nismo prav nič razumeli, o čem govorijo Slovenci. Pomagalo ni niti to, da so o vseh teh nerazumljivih stvareh govorili in pisali v svojem že tako nerazumljivem jeziku. Slovenija je bila preprosto nekaj drugega, tako da geografi in kulturologi celo v najbolj ležernih interpretacijah Balkana nikoli niso šli zahodneje od Mure in tiste nevidne meje, za katero ljudje zalivajo rože na oknih, letijo na smučeh, igrajo punk, organizirajo feministične okrogle mize in prirejajo gejevske festivale.
Prav v tistih dneh, konec junija 1988, ko je Borghesia pripravljala koncert v Göteborgu in je Laibach v New Yorku snemal The Kitchen, ko so v kultnem ljubljanskem k...
Začetek čistk v slovenskem alpskem smučanju simbolizira prihod nekdanjega slovenskega alpskega smučarskega reprezentanta na mesto trenerja dvakratne...
