V svoje idealizirane predstave o tako zaželeni samostojni in suvereni Sloveniji smo vtkali vsak svoje želje in pričakovanja, po drugi strani pa nam tudi ni ostalo nič drugega kot slovo od Jugoslavije, ki se je po Titovi smrti spremenila v spopad za srbsko nadvlado. Kakšno veselje in zmagoviti zanos sta nas preplavila, ko smo postali »samostojni«, a kaj, ko je kmalu sledilo spoznanje, da so nas opeharili. Nihče nam ni povedal, vsaj za to ne vem, da bo socializem zamenjal kapitalizem (in neokapitalizem) z vsemi našimi »specifičnimi« posledicami, empatijo egoizem, skupno dobro pa bogatenje posameznikov in naše RKC.
Kako priročno je za neuspehe in napake, za naše razprtije, egoistično naravnana in kriminalna početja najti izgovor: smo pač mlada demokracija. Da bi prevzeli odgovornost, jim ne pride na misel: za divjo privatizacijo, za prekomerno podeljevanje koncesij v zdravstvu, za dopuščanje nastanka Janševe »vzporedne države«, za vse odmevne sodbe, ki so padle, za neustavno prepletanje Cerkve z državo. Manjka samo še protiustavna ustanovitev vojaškega ordinariata.
Tisti, ki imajo sodelovanje na koncu jezika, so nas 30 let razdvajali z netenjem sovraštva. Tisti, ki že ves čas pljuvajo, rušijo in premeščajo spomenike, postavljene zaslužnim ali »zaslužnim« v bivši državi, jih hočejo nadomestiti s svojimi. Tisti, ki borcem NOB oporekajo žrtvovanje in zasluge za svobodo, hočejo, da bi peli slavo njim. Kajne, Janša, Bavčar, Peterle, Rupel itd? VSO (Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve) s svojimi, menda tudi nekaterimi lažnimi veterani grozi z »akcijskim načrtom«, karkoli že to pomeni. Morda državni udar? Na vsak način hočejo zaščititi svojo »resnico«, ideološki projekt »Muzej osamosvojitve«, ustanovljen brez soglasja, brez pravih prostorov, zbirk in kadra, namenjen poveličevanju izbrancev. Se borijo za mitologijo, ker se bojijo objektivnega zgodovinopisja, ki bi jih prikazalo v pravi luči? Ki bi razgalilo tudi mazanje rok s (pre)prodajo orožja, z nevarnimi povelji in še s čim?
Referendum za vstop v Nato ni predstavljal enotne odločitve, vendar je umestno vprašanje, kako je na njegov rezultat vplivala enostranska referendumska kampanja. Lahko bi bil tudi drugačen, če ne bi kampanja poudarjala samo pozitivnih posledic našega vstopa. Očitno so nas drugič speljali na led. Se spominjate podobne situacije pri referendumu o drugem tiru med Cerarjevo vlado? Vrhovno sodišče ga je iz istih razlogov – zaradi enostranske vladne kampanje – razveljavilo, češ, o njegovem izidu ne sme biti nobenega dvoma. Zdaj pa imamo, kar imamo, ali tudi večjo varnost? Ne, nasprotno. Trenutno sodelujemo v vojni med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju; slepimo se, da bo močnejše orožje prineslo mir in ne več smrti in uničenja; ponavljamo ameriško projekcijo, da se Ukrajinci borijo tudi za nas, ker nas Rusi ogrožajo … Briga odločevalce, odmaknjene od stvarnosti, za bedo in trpljenje ljudi. Ne, to ni moja politika, moj odnos do življenja, do reševanja sporov. Verjamem, da bi večina državljanov ob ponovnem referendumu povedala isto.
Imamo še tretjo možnost. Možnost, da sklonimo glave, spet samo jamramo, pišemo pisma bralcev, ali pa se odločno upremo manipulacijam pri zdravstveni reformi. Po koalicijski pogodbi naj bi ta reševala javno zdravstvo, njeni grobi orisi iz ministrovih ust pa zbujajo bojazni. Še toliko bolj, ker mu ploskajo zdravniške organizacije. In kaj nam sporoča prilizovanje ter hvaljenje desnice, kako so z Bešič Loredanom na isti valovni dolžini?
Polona Jamnik, Bled
