Če se vam je zdelo, da se v seriji Mare iz Easttowna življenje zaletava v Kate Winslet, potem morate videti film Vse povsod naenkrat, v katerem se življenje zaletava v Michelle Yeoh (Jutri nikoli ne umre, Prežeči tiger, skriti zmaj). Malezijska igralka je Evelyn, lastnica pralnice, ki se na vse kriplje trudi ravnotežiti službo in družino, a ji stvari vse bolj polzijo iz rok. Biznis ji propada, davkarji ji dihajo za ovratnik, skrbeti mora za ostarelega očeta, mož bi se ločil, s hčerko sta odtujeni. In kot da že njeno življenje ne bi bilo dovolj kaotično, stresno in naporno samo po sebi nato na poti na davčno revizijo odkrije, da obstajajo vzporedne resničnosti in da lahko le ona reši multivesolje pred kolapsom.
Iz tega, da se je spopadala s kaosom svojega vsakdanjika, je potisnjena v situacijo, ko se mora ukvarjati s kaosom večvesolja. Naenkrat se ji pred očmi vrtijo vsa življenja, ki bi jih lahko imela, če bi izbrala drugega partnerja, če ne bi imela otrok, če bi izbrala drugo službo. In kot ugotavlja, v teh drugih dimenzijah obstajajo uspešnejše, bogatejše in popolnejše verzije nje same, njena hčerka Joy, ki jo igra Stephanie Hsu, pa je superbaraba, ki je preveč brala Nietzscheja in je zato vsa obupana, zagrenjena in apokaliptična. Evelyn se mora zato hkrati spopasti z lastnimi občutki izgubljenosti, odvečnosti in nemoči ter rešiti odnos s hčerko in s tem svet. Razumete? Evelyn naenkrat doživlja družinsko, poslovno in eksistencialno krizo srednjih let.
In če je bila na začetku filma samo preobremenjena, prenasičena in izgorela, nato postane tudi apatična, brezbrižna in otopela. Ti vzporedni svetovi ji namreč pokažejo, koliko možnosti je zloženih v posameznih življenjskih odločitvah in kako majhen in nepomemben je posameznik v tem velikem vesoljnem kaosu. En del ji zato govori, da je življenje, najsi je še tako kruto, še tako tesnobno, še tako lepo, še tako sijajno, vsa ta strahota in obup, lepota in sijaj nimajo nikakršnega smisla. Da je torej njen obstoj votel in irelevanten. Drugi pa, da naj se s svojo nezmožnostjo razumevanja sveta in osmišljanja življenja sprijazni in jo ponotranji. Da si sicer ne moremo izbirati okoliščin, izbiramo pa lahko svoj odnos do okoliščin in ljudi.
In Vse povsod naenkrat je film, ki sta ga Dan Kwan in Daniel Scheinert zrežirala tako, da gledalec začuti, kako bi bilo, če bi res imeli vsak trenutek proti sebi naenkrat vse vzporedne svetove. Vse povsod naenkrat je zmontiran tako bombastično in tako precizno, kot da nas želijo filmarji še enkrat vklopiti v filmsko Matrico. Vse povsod naenkrat je film vse bolj omrežene generacije, ki živi v svetu, kjer je tisto, kar je pristno in pomembno, vse bolj zasuto s plazom nepristnih in nepomembnih medijskih dražljajev. Vse povsod naenkrat je vsebinsko in vizualno neprestani boj med kaosom in redom, med absurdnim in smiselnim, med pomembnim in nepomembnim, med nihilizmom in eksistencializmom, med vdanostjo v usodo in pisanjem lastne usode. Vse povsod naenkrat je film, ki nam s svojo hiperaktivno formo najprej pokaže, kako v veliki sliki nič ne šteje, nato pa v vmesnih etapah pokaže, kaj je tisto, kar zares šteje. Sveža, unikatna in zabavna izkušnja sodobnega sveta.