Vlada je kot skoraj vse druge ob začetku mandata podlegla pritiskom različnih skupin in si poskušala kupiti socialni mir. Vendar bi se morala tega lotiti koordinirano in z ustrezno komunikacijsko strategijo. Javnosti bi morala povedati, da dvigovanje plač kratkoročno ni najprimernejši ukrep za ohranitev kupne moči prebivalstva, saj lahko pripelje do negativnih učinkov na stroške dela in proračun. Poudariti bi morala, da se je problema inflacije lotila pri izvoru, torej pri rasti cen energentov, ki jih je za gospodinjstva omejila s kapico. Kot drugi problem bi morala nasloviti plačna nesorazmerja v javnem sektorju in predstaviti denimo petletni načrt za postopno odpravo teh nesorazmerij. Kot tretji problem bi morala nasloviti strukturna plačna nesorazmerja v javnem sektorju, predvsem v zdravstvu, šolstvu in sodstvu, ter predstaviti načrt za izločitev teh sektorjev iz sistema plač, pri čemer bi se izoblikovali ločeni plačni sistemi z večjo odgovornostjo in avtonomijo vodstev glede fleksibilnega dela plač. Tako bi vlada pokazala, da se zaveda problemov, da ima načrt in da obvladuje situacijo. Sedanje stanje pa spominja na kaos. Ko vlada brezglavo gasi požare, s tem hkrati podžiga nove. x Nedeljski dnevnik
Nepreslišano: Dr. Jože P. Damijan, ekonomist
Vlada je z dvigi plač posameznim delom javnega sektorja in z dvigom minimalne plače odprla pandorino skrinjico, kar krepi zahteve še drugih skupin. Razlogi za dvig plač so sicer legitimni zaradi precejšnjih nesorazmerij med različnimi skupinami ter močno povišane inflacije, a čas in pristop nista bila dobro izbrana in premišljena. To se ne more dobro končati zaradi že tako ogromnega proračunskega primanjkljaja v višini 5,3 odstotka BDP in ohlajanja gospodarske aktivnosti.
