Zadnja »zmaga« koalicije LZJ & Svoboda v ljubljanskem mestnem svetu pa je pomembna in pomenljiva novost, saj kaže na trende demokratičnosti gibanja Svoboda. Župan v aktualni sestavi mestnega sveta nima večine. Jasno je, da Janković tega, kar je počel v prejšnjem mandatu v mestnem svetu, zdaj sam ne more več izvajati. Pri odločanju o dopustni stopnji demokracije v ljubljanski občini mu zdaj pomaga nekakšen koalicijski svet ajatol. Ti mogočneži torej, ob kaki kavi, sklepajo o tem, katera razprava je dopustna in katera ne, oziroma kateri predlog je smiselno javno obravnavati, o katerem pa ne bodo dovolili niti besede. Ko bi se to dogajalo denimo na državni ravni in bi koalicija v parlamentu preprečila razpravo opozicije, bi zvonili rdeči alarmi. Na ravni prestolnice je to sprejemljivo. Najlepše mesto na svetu po stopnji demokracije ostaja na ravni vzhodnjaških demokratur. In nič se ne zgodi, bivši predsednik Pahor bi rekel: »So what!«
Bistvo demokratičnega sistema naj bi bilo, da po izvedenih volitvah in vzpostavitvi vladajoče koalicije državni poslanci/mestni oz. občinski svetniki prevzamejo svoje vloge. Koalicijski s ciljem, da podpirajo projekte in rešitve, ki jih predlaga državna ali občinska vlada, opozicijski pa, da opozarjajo na napake, kritizirajo slabe odločitve oblasti in ponujajo alternativo. Vse to pa ni mogoče brez javne razprave. Zadnja seja ljubljanskega mestnega sveta je zato groteskna karikatura demokracije – kratenja njenega temelja, tj. pravice razpravljati.
Ponovimo: opozicijski svetniki niso dobili priložnosti, da bi svoje predloge pojasnili in utemeljili. Župan Janković jim je s pomočjo Svobode dobesedno zamašil usta z obrazložitvijo, da so njihovi predlogi nekoristni. Nekateri so prihod gibanja Svobode na oblast baje sprejeli z radostnim plesom. Zdi se, da se ta ples Svobode, vsaj v Ljubljani, spreminja v ples svetega Vida.
Dragan Matić, Srednje Gameljne