Kdor vsaj malo pozna Veliko planino, ve, da je šestsedežnica zagotovo predimenzionirana investicija. Nihalka oziroma gondola lahko iz doline Kamniške Bistrice na Veliko planino na uro pripelje do 320 potnikov, medtem ko jih sodobna šestedežnica v istem času prepelje do 3200, torej desetkrat več. Poleg tega Velika planina leži na nadmorski višini (nmv), ki je le še občasno primerna za smučanje. »Vsa smučišča pod 1500 metri so ogrožena,« je že pred časom dejala naša najbolj znana klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Smučišče na Veliki planini se razprostira na nadmorski višini med 1412 in 1666 nmv in nima umetnega zasneževanja.
Zakaj torej šestesedežnica, ki bo ob polni obiskanosti zasedena le 10-odstotno in ob redkih dovolj zasneženih dnevih ali tednih morda 20, 30-odstotno? Je to rentabilno? Ali pa se za prihodnost (naskrivaj) načrtuje večja gondola, zasneževalni sistem z zbiralniki vode, hoteli? Že gradnja nove šestsedežnice bo predstavljala precejšen gradbeni poseg predvsem na zgornji postaji, kjer je zdaj »kočica«, ki se dokaj dobro vklaplja v velikoplaninsko arhitekturno dediščino.
Če tej »dobri podlagi za nadaljnji razvoj Velike planine« prištejemo še lani asfaltirano cesto, ki na drugi strani planote pripelje do Rakovih ravni, na višino 1200 nmv, potem Velika planina v prihodnosti ne bo »zeleno butična«, temveč množično obiskana in zato okoljsko preobremenjena destinacija. Kamniški jamarji že leta z meritvami opozarjajo na veliko onesnaženost vode, ki se iz Velike planine steka v potoke, reke in vodne vire za številne prebivalce. Že zdaj neurejene odplake iz številnih »butičnih« velikoplaninskih koč predstavljajo velik problem, še večja obremenitev planine pa bo stanje le še poslabšala.
Če bi res želeli »zeleno butičnost« Velike planine, potem bi morali najprej urediti kanalizacijske odplake v vseh kočah in objektih, kjer to še ni storjeno, ter obnoviti drugo infrastrukturo. Potem bi bilo treba sistemsko zaščititi Veliko planino vsaj kot krajinski park, če že ne kot regijski ali narodni park v okviru celotnih Kamniško-Savinjskih Alp. Prav to območje je danes eno redkih gorskih območij v Sloveniji, ki ni celovito zaščiteno. Za primerjavo lahko vzamemo Triglavski narodni park, ki danes uspešno deluje v korist vseh – domačinov, turistov, pohodnikov in nenazadnje celotne države. Saj ne, da tam ni nikakršnih težav, a vendarle lahko rečemo, da gre za sodoben narodni park državnega in širšega pomena. Medtem ko so Kamniško-Savinjske Alpe le v manjšem delu zaščitene, v obliki krajinskih parkov Logarska dolina in Robanov kot.
Morda bodo družba Velika planina in nekaj zasebnikov z novimi posegi in množičnim turizmom res ustvarili več dobička, na dolgi rok pa lahko pričakujemo, da bo ta naravni in arhitekturni biser postal vse manj zanimiva, predvsem pa cenena destinacija, ki ne bo prinašala tako zaželene »višje dodane vrednosti«. Ne smemo zanemariti vpliva podnebnih sprememb (daljša sušna in vroča obdobja) in človekovih posegov (vse manjša pogozdenost, večja poraba vode, gradnja objektov), ki lahko to zaenkrat zeleno »zakraselo visokogorsko planoto« nad Kamnikom spremenijo v bolj ali manj kamnito kraško puščo, kjer bo značilno velikoplaninsko pašništvo postalo nemogoče.
V občutljivem gorskem okolju ni prostora za kovanje dobičkov, temveč za zaščiteno okolje, regulirane dejavnosti in aktivnosti, ki omogočajo ohranitev dediščine prednikov in okoljske raznolikosti prihodnjim rodovom.
Rok Kralj, Kamnik