Marija Knez takoj na začetku pove, da ni Istranka, ampak forešta, ki je v Gračišče prišla od drugod, a je že kot ravnateljica tamkajšnje osnovne šole zmeraj s srcem in dušo dihala z domačimi ljudmi. »Ko sem šla v pokoj, smo se začeli pogovarjati o Šavrinkah, beseda je dala besedo, vleklo nas je v raziskovanje in spomini so privreli na plan.«
»Pa smo se zrihtali in pripravili pustno povorko za Portorož, Postojno, Ribnico; kot Šavrini in Šavrinke na poti v Trst. Prikazali smo življenje ljudi nekoč, od anbot, kot rečemo po domače, in povsod poželi velik aplavz,« pripoveduje Marija Knez.
Prvič v gledališče, pa že kar na oder
Tako jih je ujela novinarska radia Trst A, ki jih je vprašala, ali bi jih lahko prišla intervjuvat v Gračišče. »Seveda smo pristali, a ko smo potem med seboj razpravljali, o čem bi lahko pripovedovali tej ženi, smo bili vsi skupaj nekoliko skromni. Jaz, ker šavrinstva še nisem toliko poznala, ostali pa, ker se niso nikoli spuščali v te zadeve in so mislili, da te zgodbe niso nič posebnega.«
Za intervju je Marija Knez pripravila scenarij dveh prizorov iz šavrinskega življenja. »Sicer v slovenščini, a sem dobila odlični domačinki, ki sta to prebrali v šavrinskem jeziku. Ko je prišla gospa novinarka, smo to tudi prikazali. Kako je šla Šavrinka v Istro po jajca in jih nosila v Trst prodajat, da je lahko vmes kupila potrebno robo za življenje.«
Od tu do društva je bil le še korak in oblikovala se je trdna skupnost, odločena, da razišče in ohrani to istrsko tradicijo ter jo pokaže še drugim ljudem. »1996 smo se uradno registrirali, 1997 smo že nastopali v koprskem gledališču s celovečernim programom!« se spominja Marija Knez. »Potrebovala sem kar nekaj naporov, da sem našim ljudem vlila pogum. Mnogi od njih so takrat, leta 1997, prvič v življenju vstopili v gledališče. Prvič! In niso šli v občinstvo, ampak kar na oder!«
Počasi, a zanesljivo so začeli z večjimi igrami. »Marjan Tomšič je za nas napisal komedijo Češpe na figi (Južić in Juća), ki traja uro in pol. Veste, kaj je bilo to za naše ljudi! Potrebovala sem skoraj tri mesece prigovarjanja, da sem jih prepričala, da zmorejo. Sem rekla, dobro, bomo vzeli samo polovičko, drugega dela ne bomo igrali. Pa so pristali. Ampak ko smo osvojili prvega, smo seveda šli še na drugi del in tako je bila igra kompletna!«
Prišel je trenutek, ko je širša okolica prepoznala njihovo vrednost. »Naenkrat so nas začeli klicariti na vse konce in kraje. Šli smo od Dubrovnika, Splita, da o Istri sploh ne govorim, po Sloveniji od Kranja do Metlike, celo na Koroškem smo bili, pa v Furlaniji v Italiji ... Smo se oblekli in šli. V letu pred kovidom smo dosegli rekord, 56 nastopov v enem letu. Leto prej je bil rekord 54. To je več nastopov, kot je tednov. Vedno zaračunamo samo potne stroške. Ko pa gremo v šole, vrtce, domove starejših, pa gremo tako ali tako zastonj in naredimo vse, kar je v naši moči, da prikažemo to šavrinsko življenje in ljudem polepšamo trenutek ali dva.«
Šavrinščina, resna stvar
»Če smo želeli hoditi po svetu, smo morali na gledališki list napisati slovarček narečnih besed in obiskovalce že pri vhodu opozoriti, naj si ga dobro ogledajo, da nas bodo razumeli. Zmeraj, kadar se potem ljudje posmejejo kakšni zgodbi ali zaploskajo, smo olajšani, aha, nas razumejo. In je spodbuda, da delamo naprej.«
Za nekatere prizore so zapisali celo kratke povzetke in jih prevedli v italijanščino in angleščino, da lahko nastopajo za tuje goste in izletnike, ki pridejo v Gračišče prav z namenom, da si ogledajo kakšen njihov prizor.
»Kovid je naše delovanje za lep čas ustavil in nas zdesetkal, ustanovni člani društva se staramo in zbolevamo. Tudi sama sem se vmes morala ustaviti in po dvajsetih letih predsedovanje društvu predati mlajši kolegici, ljubi Nadji Jakomin. Še danes se mi trga srce, ko govorim o tem, kajti Nadja je grdo, grdo zbolela in nas lanskega novembra zapustila. Tako da sem vodenje spet prevzela jaz. A na srečo se nam pridružujejo nove mladenke in mladeniči. Tako mi rečemo mlajšim upokojencem, ki imajo čas, da lahko vadijo in nastopajo tudi ob dopoldnevih in čez dan, ko nas vabijo v šole in vrtce.«
»Še vedno so ljudje, ki se spominjajo zgodb svojih non in noničev, in mi jih še kar naprej zbiramo, iščemo in igramo. Še vedno se zgodi, da najdemo kakšno novo pesem, izštevanko ali špotljivko, kot recimo tisto, ki so jo otroci klicali za Šavrinkami, ko so one, uboge reve, na poti morale opravljati potrebo kar za grmom. So jih zbadali: 'Stara baba, rompompom, jima rit ko en kason, dol počepne, en kup nardi, ko se dvigne, zasmrdi!'«
»Šavrinke so v družbi in družini sprejemale vlogo 'druge osebe', čeprav so ključno prispevale k preživetju in dejansko skrbele za vse. Zato naše društvo nosi ime Šavrini in anka Šavrinke. Anka pomeni tudi. S tem smo želeli poudariti, da so Šavrinke potihoma, izza hrbta, pomembnejše kot Šavrini. Seveda, takrat je moški veljal za glavo družine, pa če je to bil ali ne. Marsikatera družina je propadla ravno zaradi te glave, ki ni bila glava, mi pa skrbimo, da Šavrinke v družini in družbi končno dobijo mesto, ki jim pripada,« poudarja Marija Knez.