Naše ubogo zdravstvo si z lahkoto predstavljam kot vrv, ki jo ekipi že desetletja vlečeta vsaka na svojo stran. Na levi so recimo borci za javno zdravstvo – naš dragulj iz bivše države – pravično urejeno in dostopno vsem državljanom. (Vsak naj prispeva po svojih zmožnostih in dobi po svojih potrebah.) Borijo se za javni sektor, ločen od zasebnega, za ponovno uvedbo konkurenčne prepovedi in za to, da je javni denar namenjen bolnikom in ne dobičkom ter bogatenju.
»Ekipa« na desni je zahodno usmerjena, nezadovoljno se čudijo, zakaj še zdravstva (in šolstva) nismo takoj podvrgli kapitalistični logiki in s tem »star, preživeli« koncept razvili v moderni sistem. Že s poimenovanjem javno-zasebno se ne strinjajo. Javno zdravstvo »levih« pomeni zanje državno zdravstvo (in državni monopol nad javnim denarjem), nasprotno pa je zanje javno vse tisto, ki je namenjeno bolnikom. Izvaja ga lahko vsak, ki to zmore in zna, tudi kakšne gospodarske firme, ali zavarovalnice … Pomembna je privatna iniciativa, konkurenca (tudi zasebnih zavarovalnic) in seveda javni denar, ki bolnikom sledi. Posledice (tudi slabše storitve za paciente) jih ne zanimajo, pač pa so prepričani, da bo do take »ozdravitve« sistema sčasoma itak prišlo tudi brez reform.
Že zdaj zdravstvo z ogromno iznajdljivosti vedno bolj privatizirajo. Desna »ekipa« se vedno bolj krepi, njeni člani postajajo vedno glasnejši, besedno agresivnejši, vedno bolj izsiljujejo in odklanjajo vsako odgovornost za sedanje klavrno stanje. Krivijo medije in politiko, čeprav so v glavnem sami minirali reforme, kar jim je omogočilo ohranjanje privilegijev in še bolje, premikanje v zaželeno komercialno smer. Ker pa ima ta vlada zadostno število glasov, da sprejme karkoli, se pritiski stopnjujejo. Slovenska združenja zdravnikov – Fides z njegovimi stavkami in zdravniško zbornico z njeno bolj desno usmerjeno elito – že kar dobro poznamo. Kaj pa organizacijo Mladi zdravniki Slovenije, ki se zlasti v zadnjem času večkrat javno oglašajo? Vsi mladi nam običajno hitro izvabijo naklonjenost, sočustvujemo z njihovo preobremenjenostjo in prenizkimi plačami. Pa Mlade zdravnike v resnici poznamo?
Nanje sem postala ponovno pozorna, ko je vlada decembra začasno predlagala dvig njihovih plač za petino, drugih manj, a so se postavili na stran Fidesa, ki je zahteval enak dvig za vse ter ves čas do zdaj grozil s stavko. In drugič zaradi njihovih javnih pisem, v katerih so brez podpisov, skriti za nazivom organizacije, blatili starejša kolega, dr. Dušana Kebra in dr. Matejo Kožuh Novak, ki sta v svojem življenju veliko naredila za zdravstvo in našo državo. Namesto da bi polemizirali z njunimi stališči in prizadevanji, s katerimi se ne strinjajo, so se arogantno in žaljivo spravili nanju. Postavili so se na nivo nesramnih anonimnih komentatorjev s spleta.
Težko se je dokopati do podatkov, spominjajo me na nekakšno tajno ložo, kjer natančno preverjajo nove člane, preden jih spustijo medse. Predstavljam si, da gre za generacijo, na kateri sta pustila pečat neoliberalizem in odprtost meja; da gre, če posplošim, za prizadevne in ambiciozne mlade ljudi, ki veliko časa namenjajo študiju in potem karieri. Prebrala sem lahko, da združenje povezuje mlade zdravnike in zastopa njihove interese na področju podiplomskega izobraževanja ter zdravstvene in delovne politike. Na koncu pa sem ugotovila, da vsi niso niti tako zelo mladi – članstvo sega še pet let po končani specializaciji – in da ravno vsi nimajo nizkih plač. So tudi zasebniki, tudi pri Bitencu. Kdo so njihovi zastopniki, kdo piše v imenu članstva? Se prej s članstvom o tem posvetujejo?
Na to nisem dobila odgovorov. Sem se pa čisto slučajno spomnila na zdravnico in zadnja leta političarko, ki so jo pogosto omenjali kot njihovo članico, na Tino Bregant – saj veste, nošenje mask tudi povsod v naravi –, kandidatko za ljubljansko županjo in sedanjo svetnico. Zanima me, ali bodo tudi njej odrekli naziv kolegica, ker se ukvarja s politiko, kot so ga dr. Mateji Kožuh Novak.
Polona Jamnik, Bled