Kulinariko čudovitega lovskega dvorca grofov Lantherijev na gričku v Vipavski dolini so skozi stoletja opisovali mnogi, menda je dvorec obiskal sam serijski ljubimec Giacomo Casanova, znani so zapisi Carla Goldonija, ki je v svojih Spominih iz leta 1787 opisoval neverjetne pojedine z divjačino in zabavna pijančevanja z vipavskimi vini. Lahko bi rekli, da imajo aktualni lastniki dvorca pravzaprav dolžnost, da nadaljujejo tok zgodovine.
V modernih časih je dvorec z okolico, v katerem domuje Gostilna pri Lojzetu, ena naših najlepših mikrolokacij. Poleti v senci dreves in obokov s pogledom na Vipavsko dolino in hribe, pozimi pa v toplih, natančno urejenih udobnih sobanah starega dvorca. Kosila in večerje so nekaj posebnega, tako zaradi vedno znova izvrstno pripravljenih jedi kot zaradi mirnega, a simpatičnega vzdušja v stari zgradbi.
Mimogrede, v nedeljo za mizami, razen naše družbe, ni bilo slovenskih gostov. Po drugih gostilnah vse bolj pogrešajo italijanske goste, na Zemonu pa so kronično razprodani, zmanjkuje jim prostora za vse in treba je priznati, da smo z našim anonimnimi rezervacijami kar nekaj časa čakali na prosto mizo. A je bilo vredno, tudi zaradi ohlajenega kozarca Bruna Paillarda, ki ga za zmerno ceno ob hišni in nekaterih drugih peninah strežejo na kozarec.
Suha, sveža kapljica šampanjca in San Pellegrinova voda se kaj hitro srečata s tradicionalnim hrenovim namazom in tremi vrstami domačega kruha. Nato na mizo prispejo velike škatle, v katerih se skrivajo pozdravi iz kuhinje, podloženi z mahom. Na žepnem travniku so radič s kremo iz radiča in liofilizirana koruza, radič z majonezo hišnega oljčnega olja in liofilizirane olive, pena rdeče pese gre na mladi sir in marinirano hruško, na svojem mestu je mini pita s kozjo rikoto, v kozarčku pa »vitaminska bomba«, kombinacija korenja, granatnega jabolka in oliv. Če govorimo o avtorski ali kreativni kuhinji, boste kje drugje pri nas težko dobili lepših in okusnejših šest pozdravov.
Ob kruhu smo si pomagali z oljčnim oljem Petra Graša in Tomaža Kavčiča ter nadaljevali s povsem svežimi zlatosrebrnimi ikrami vipavskih postrvi, ki so pokrivale krompirjevo kremo z dimljeno postrvjo in prahom sezonske zelenjave.
Če ste se v zadnjem času navadili, da so porcije v naših krajih majhne in ne ravno nasitne, so ikre pokazale, v katero smer razmišljajo Vipavci. Okusno in ravno prav nasitno. Pa še šampanjec se je lepo ujel z vipavskim ulovom. Zamenjal ga je skoraj rožnat Marjanov sivi pinot 2021 in podprl pisane rožice, v glavnem vijoličaste mačehe, ki so pokrivale pašteto iz gosjih jeter s fermentiranimi marelicami in breskvami. Namesto kruha so ponudili frtaljo z zelišči in miza je bila videti kot slika, ki jo lahko pojeste. A uvodne ideje, kot se je izkazalo, niso bile naključje.
V dvorcu nadaljujejo s klasično in obenem povsem »odtrgano« govejo juho. Bistro tekočino postrežejo v steklenički, spremlja jo namaz iz jušne zelenjave s čipko vijoličastega krompirja, v vlogi govedine iz juhe pa nastopa kreker s tatarskim biftekom in kremo paprike. In ko je juha videti tako, kliče tudi po vinski spremljavi, tokrat po neponovljivi Sutorjevi zvrsti White 2017.
Imeli smo tudi to srečo, da smo še ujeli sezono najslavnejšega slovenskega radiča, goriške vrtnice. Obogatijo ga z jajcem in postavijo na testenine s fižolovo kremo in ragujem iz govejega repa. Še ena sijajna jed, ki smo jo zalili z vrhunsko barbero iz kleti Vidus. Ta ne ravno tipična predstavnica svoje sorte se je srečala tudi s kožarico. Lokalno dobroto postrežejo na leči, jo pokrijejo z ohrovtom in potresejo z ocvirki, za svežino pa priložijo repo tropinko, testenine in prah iz tropin ter omako iz barbere.
Kristančičevo veliko rdeče iz leta 2009, ki ga odprejo dan prej, točijo iz jeroboama, trilitrske steklenice. Pije se ga zraven divjačinskega raguja, ozaljšanega z omakami iz rdečega vina, korenja in peteršilja. A skoncentriran ragu ne bi bil niti popoln, če ne bi zraven sodelovala krompirjeva pena z jajcem in bogato mero belega tartufa, ki ga nastrgajo pri mizi. In ko že skoraj ne moreš več, sledi še zadnja, miniaturna kreacija. Košček govejih ličnic, pire gomoljne zelene, motovilec, rdečo peso in repo oblijejo z redukcijo rdečega vina, dolgo in počasi kuhano tekočino neverjetno polnega okusa, kot se spodobi, ko devet litrov vina pokuhaš v liter omake.
Vrtiljak okusov in idej v Zemonu končajo s tremi sladkimi stopnjami. Najprej je bil na vrsti tradicionalni džin tonik oziroma limonov sorbet, ki ga je spremlja dimna eksplozija z brinovim vonjem. Sledila je decembrsko-januarska variacija Kavčičevega panettona, ki se pojavi kot mousse, kot piškot in v natrgani obliki, spremljajo pa ga gel kuhanega vina, kandirana pomaranča, pomarančni sorbet in cimet. Na svojem mestu je tudi klasika, njihov »nedokončan štrudelj« oziroma zbor kadaifa, rozin, gozdnih sadežev in vanilje, ki ga zaključijo s kremo bele čokolade s cimetom. Na koncu blestijo pralineji, polnjeni s tekočo maso potice, izvrstni so orehovi piškoti, merlotov žele in čokoladne skrinjice s čokoladnimi pokalicami.
Več ocen gostlin si preberite na spletnem naslovu mihafirst.si